CILKA LIPNIK

 Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?

TRENING ZA KILIMANDŽARO

s planinskim društvom VRELEC iz Rogaške Slatine

 

 

Ljubezen ohranja in plemeniti

Pisateljica Cilka Lipnik je svojo novo knjigo naslovila TRENING ZA KILIMANDŽARO s podnaslovom: s planinskim društvom VRELEC iz Rogaške Slatine. Ta njena odloèitev ni nakljuèna, prepušèena umetniški intuiciji, marveè pogojena s èisto realnostjo, obsegajoèa temeljito dejavnost umske in fiziène moèi. Sploh slednja zahteva ilustrativnost, ki je vseskozki utemeljena in zadeva sorodstveno povezanost teorije s prakso.

Ponujeno besedilo premore vse odlike skrbnih priprav za nameravani pohod in vzpon na v naslovu omenjeno èastitljivo goro v Afriki.

Niè ni prepušèeno nakljuèju, nasprotno, vsak odtenek vsebuje za vse veène èase sprejeto pravilo: uspešen izid je mogoèe opraviti le dosledno natanèno, upoštevaje vsako najmanjšo podrobnost, ki ne more ostati samo v nekakšni razrahljanosti in moteèi nedoslednosti.

Poèetje pisateljice namensko združi njene vrline in nasprotja med hoteti in morati. Oboje nastopa popolnoma enakovredno in odseva temu primerno spodbudo, preiti odloèno in ohraniti nadzor nad vsemi ravnanji, najsi je to vzdržljivost, pogojeno z enkratno in neponovljivo voljo prevlade nad samo seboj. To ni le navržena fraza, lastna šibkim, ki omagajo na samem zaèetku. Njej želja ne ostane edino merilo, nasprotno, ji le omogoèa odstraniti trenutne morebitne slabosti in jih povzdigniti na sam nebeški tron prièakovanja in odloèitve.

Posebnost prièujoèega besedila odlikuje jasna stilna oznaka s tekoèim prikazovanjem oz. nizanje dogodkov zunanje pogojenosti, kar je najbolj zaznati v prikazovanju narave in njenih zakonitosti. Skladno s tem je èutiti in spoznavati vrašèenost avtorice v to okolje: èutenje lepot Slovenije, njenega bivanja in domovanja, tu pa je kazovanjem oz. nizanje dogodkov zunanje pogojenosti, kar je najbolj zaznati v prikazovanju narave in njenih zakonitosti. Skladno s tem je èutiti in spoznavati vrašèenost avtorice v to okolje: èutenje lepot Slovenije, njenega bivanja in domovanja, tu pa je okritièna je do sebe in zapiše, ne da bi se skušala vsaj nekoliko povelièati in pred javnostjo zamolèati: - Sem popolnoma zadovoljna, da sem nihèe. Tudi èe se osmešim, to niè ne pomeni. Vidim stvari, ki jih vèasih nisem videla. Živim za niè, s tem ohranjam svojo energijo, sem sprošèena, ne skrbi me, vseeno mi je, ali dobim ali izgubljam. Takšno je moje življenje ( str. 90 ).

Privržena je mnenju, da so vibracije durove lestvice v naravi za èloveka najpomembnejše energije. O tem spoznanju je moèno razmišljala na prvem pohodu po Martinovi poti nekega dne v mrzli jeseni.

Materini ljubezni do nje se je ob koncu tega besedila zahvalila in poèastila spomin nanjo s prispodobo, da je hodila pravzaprav k izviru ljubezni.

V novi knjigi TRENING ZA KILIMANDŽARO je pisateljica Cilka Lipnik domiselno strnila spoznanja o sebi in ljudeh, kar bo gotovo pritegnilo številne bralce vseh starosti in stopenj.

Maribor, 27. 1. 2oo2 Janez Švajncer, pisatelj

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Konec februarja je imelo Planinsko društvo Rogaška Slatina obèni zbor. Prevetrili so uspehe preteklega leta in prebrali skrbno pripravljen plan za leto 2001. Predstavnica sekcije Polžkov, to so planinci po duhu bolj zreli, je podarila šopke najuspešnejšim sodelavkam. Oglasili so se še posamezniki s svojimi pripombami. Ob sklepu je tajnik Vlado Vistoropski še povabil navzoèe za dodatne pripombe. Možu sem šepnila, da bi predlagala, naj takoj zaènemo s psihofiziènimi pripravami za vzpon na Kilimandžaro, kar smo se tajno pogovarjali s tajnikom. Mož me je utišal: "Je še prezgodaj!"

Doma naju je èakalo vse najino potomstvo s snahami, ker smo praznovali možev rojstni dan. Na hitro sva se poslovila od planincev, ki so se veselili ob hrani, pijaèi in glasbi ter plesu v gostišèu Bohor do jutranjih ur.

Odkrito priznam, da se na ta vzpon z možem pripravljava že od januarja tega leta. Hodiva na plese v Zagrebški dom, kjer vsak dan igra živa glasba za vse starosti. Bila sva že na Boèu, na Donaèki gori, osem dni v Egiptu, ki je bil zaradi vseh mogoèih negativnih energij zame najtrši trening, in šest dni na Dunaju. Hoja po dolgih hodnikih podzemne železnice s prepihom je kar uèinkovita za dušo in telo, posebno pri opazovanju in èutenju sopotnikov.

Èe èlovek ne zastavi dovolj zgodaj svojih ciljev, se lahko zgodi, da ne bo zadel v središèe svoje tarèe. Poleg vsega je za to goro potrebno zbrati dovolj denarja, kar pa ni maèji kašelj. Pri vsem tem pa moram biti vsaj jaz vztrajna in se ob vsaki priložnosti gibati. Odloèila sem se, da bom trenirala tako, kot mi bo šepetalo srce, in to glasno razlagala, kot to poène navsezgodaj naša raca Bela perutka.

***

 

Veselila sem se skupnega pohoda planincev, ki je bil 17. 3. 2001. Na avtobusni postaji Rogaška Slatina se nas je zbralo sedem. Po tisti stari navadi, da moraš biti petnajst minut prej na delovnem mestu, sva bila z možem prva. Med prvimi me je pozdravil vselej nasmejan, vitek, po srcu mlad planinec gospod Komerièki.

"Ti tudi z nami?"

"Seveda. Treniram za Kilimandžaro."

"Res? Danes bomo hodili po bolj položnem!" me je opomnil, kot da osemurna hoja s postanki niè ne pomeni za kondicijski trening.

Hitro odgovorim z afriškim pregovorom: "Kdor se hoèe povzpeti na drevo, mora zaèeti spodaj."

"Prav imaš. Tudi letalo najprej vozi na tleh, šele nato se dvigne v nebo."

Posedli smo v kombi. Na Celjski cesti se nam jih je pridružilo še pet. Molèe sem meditirala in malo pred Bizeljskim odprla oèi. Pri gostilni "Šekoranja" smo izstopili. Nekateri so si žigosali izkaznice "Po poteh kozjanskih borcev" in Zasavska planinska pot – Bizeljsko – Kum." Laèni so si kupili žemljice, drugi so se odžejali.

Natanèno ob osmi uri v ugodnem vremenu smo nasmejani stopili na pot med prelepe vinograde, ki se raztezajo na vzhodu do reke Sotle, Orlice in naprej proti Podsredi. Povsod so marljivi ljudje opravljali razna opravila in vezali trto. Radostno smo se z njimi pozdravljali.

Letos je energija pomladi prehitela koledarski èas veè kot mesec dni. Na obronkih vinogradov in travnikih so na velikih oazah cvetele trobentice in svetile kot sonèki. Vse polno je bilo vijolièastih in belih vijolic. Kot neveste so nas pozdravljale belo obleèene rane slive in rožnato cvetoèa drevesa marelic.

Hodili smo ob bistrem potoèku, ob katerem so ob prvi hiši ležale kartonaste škatle in me zbodle v oèi. Naslednji gse polno je bilo vijolièastih in belih vijolic. Kot neveste so nas pozdravljale belo obleèene rane slive in rožnato cvetoèa drevesa marelic. Hodili smo ob bistrem potoèku, ob katerem so ob prvi hiši ležale kartonaste škatle in me zbodle v oèi. Naslednji gžig. Gospodar nam je postregel kruh in flancate. Z veseljem je prodal nekaj litrov rdeèega in belega vina. Prilegel se je k dodatni malici iz nahrbtnika.

Navdušila sem se nad grozdom nenavadno oblikovanih oranžnih in na vrhu zeleno obarvanih okrasnih buèk, ki so visele nad mizo. Naprosila sem eno za seme. Pripomnili smo, da lahko da najmanjšo. Dal je najlepšo.

"Je že tako, da je na tem delu Slovenije navada, da podarjamo najboljše, kar imamo!" sem pripomnila.

"V zahvalo ga moraš poljubiti!" so bili nekateri glasni.

Na hitro sem ga objela.

"Prijateljski objem je za najino poèutje najboljše. Poljubila pa te bo tvoja mlada žena!"

Dobro okrepèani in spoèiti smo nadaljevali pot v hrib. Opazovali smo okoliške grièe in hribe. Vsaka ped zemlje je bila skrbno obdelana. V daljavi na obzornici že na Hrvatskem se je dvigalo Sleme in drugo hribovje.

Markacije so nas po kolovozu vodile skozi mešani gozd. Pod drevjem so se svetili beli zvonèki, redke norice, vijolièasti jetrnik in kjer je bilo veè svetlobe, so se košatili veèbarvni jetrniki in drugo cvetje.

Najbolj sem uživala v gozdu pod bukvami, smrekami, gabri, bori in redkimi jelkami. Ker ima èloveško telo naprave za odbijanje zvoka, ki èaka na pozitivne vplive zdravilnih zvokov, v katerih igrajo bistveno vlogo višina in volumen, renesansa in harmonija, me je èudoviti najnežnejši spev gozda tako napajal, da sem stopala na èelu pohodnikov in lahkotno hitela v strmino skozi gozd.

Nekaj minut pred dvanajsto uro so me zaèeli opozarjati, da se prav niè ne obnašam kot taborniki, pri katerih je vsakih petinštirideset minut poèitek. Hitro sem sedla na bližnji hlod. Res je bil po osmi uri šele drugi poèitek. Podkrepili smo se z malico in pijaèo.

Zadovoljna sem bila s svojo kondicijo. Nekatere raziskave zatrjujejo,da se telo po obsevanju in kemoterapiji šele po dvajsetih letih obnovi.

" No," sem si delala, "jaz bom to v najvišji prestavi mojega telesa pospešila."

Obèudovala sem Ivana Jernejška, ki ima z rakom še hujšo izkušnjo kot jaz. Od malice naprej sva mnogo hodila skupaj in modrovala o življenju. Navduševala sem ga, naj se tudi on odloèi za Kilimandžaro.

"Nimam tako visokih ciljev. Samo slovensko transverzalo bi rad osvojil. Manjkajo mi še samo trije vrhovi."

"Postaviti si moraš nove cilje. Te vrhove boš mimogrede dosegel. Meni še manjka kar precej vrhov transverzale. Najboljši zdravnik je hoja, ples, primerna hrana, obleka in notranje izživetje."

"S hrano je pri meni najtežje. Zaradi operacije èeljusti silno težko jem in nimam nobenega okusa. Nikoli ne morem pohvaliti žene, èe je še tako dobro skuhala, ker niè ne okušam."

Ustavili smo se na manjši planoti. Ob hiši so množièno cvetele narcise. Ti božanski cvetovi me že od enajstega leta spremljajo in na nekaj opozarjajo. Ni samo sporoèilo "poslušaj svoje srce ljubezni do vsega stvarstva", ampak nekaj veè. Nekaj mi pravi, da bom to izvedela, ko bo ta knjiga, ki jo pravkar pišem, izšla v najvišji nakladi. Do takrat me še èaka vztrajen trening duše in telesa.

Odžejali smo se, klepetali in si ogledovali okolico. Moj pogled se je kopal v Kozjanskih grièih. V daljavi sem videla Svete gore, ki sem jih v mladosti mnogokrat obiskala in uživala ob doživetjih v cerkvi. Prisluhnila sem petju ptic. Živo sem èutila njihovo barvo in plešoèe se oblike podobe energije in lepote. Kot v pol snu sem slišala:

"Na Gregorjevo se ptièki ženijo!"

"Letos so se že kar na dan ljubezni. Sinièke so mi vneto pele pod oknom. Nikoli nisem ugotovila, katera je zaèela prva. Vselej se je slišal odmev para. Pri ljudeh žal ni enako!" sem hitro pristavila.

Pohiteli smo naprej. Pred nami je bila široka ravna cesta brez markacije. Na pamet sem ugibala brez zemljevida, kod moramo naprej.

"Imamo kar štiri oficirje s sabo, ki se znajdejo v takšnih okolišèinah. Povedali nam bodo, katera pot je prava!" sem se oglasila.

"Na levo moramo naprej!" je dala povelje Danica.

"Kar naprej opažam, da je ženska intuicija najvažnejša v življenju. V najhujšem vrtincu mora najti izhod. Moška intuicija se znajde samo v vojni. Ko trasiramo svojo pot po nevidnih vibracijah, nas razne poškodbe telesa ali bolezni opozarjajo, da smo zašli. Potrebujemo kar mnogo miselnega napora in poskusov, preden ugotovimo, katera pot je prava. Vsak èlovek je edinstven in zanj ne velja široka asfaltirana cesta nekoga drugega," sem glasno govor nas razne poškodbe telesa ali bolezni opozarjajo, da smo zašli. Potrebujemo kar mnogo miselnega napora in poskusov, preden ugotovimo, katera pot je prava. Vsak èlovek je edinstven in zanj ne velja široka asfaltirana cesta nekoga drugega," sem glasno govornoti nas je vse prevzela. Razprostirala se je proti Donaèki gori, Boèu in videti je bilo še drugo meni neznano hribovje. Pred njimi je bilo mnogo obdelanih grièev posejanih s hišami.

"To panoramo bi bilo potrebno posneti s kamero in jo poslati v svet. Že sedaj je tako lepa, ko narava še ni ozelenela. Kako lepa šele bo v poletnem soncu!"

Ves èas poti je tekal pogovor v dvojicah ali pa kar poèez. Istoèasno je tekal monolog s samim seboj. Preseneèala so me mnoga "zelena drevesa", ki so bila obrasla z bršljanom. Bolj ko smo se bližali gradu Podsreda, veè je bilo vijolièasto rdeèih orlic, ozkolistne praproti in dreves, ki so umirala v objemu bršljana, pa naj je bila to smreka, bor, bukev, gaber ali lipa. Najbolj uspešno so se borili s svojimi objemajoèimi zajedavci gabri in lipe. Razmišljala sem: Tako so Slovence kar tisoè let objemajoèe sesali in poniževali tuji narodi. Preživeli smo! Po krutih odnosih je ostala mnogim Slovencem slaba samopodoba. Še vedno se poèutijo premalo svobodni, samozavestni, sposobni in ljubeèi. Ne zavedajo se še svojih sposobnosti, lepote in bogastva naše domovine.

Nisem turistièni delavec ne ekonomist, a vso pot je boleèe trkalo na moje srce, ko smo stopali po pravljièno lepih in zdravih grièih od Bizeljskega do Podsrede. Kje so vzroki, da se pri nas ne tre turistov? Prepotovala sem Evropo od Londona do Moskve in še naprej na sever, skoèila v Azijo in Egipt. Nikjer nisem videla takšnih naravnih lepot, kot je Slovenija z biserom Rogaška Slatina. V švicarskih Alpah v koèi dobiš prenoèišèe samo z rezervacijo ali èe sluèajno kdo odpove prenoèišèe. V jedilnici se smeš pri hrani zadržati le dvajset minut. Takšna negostoljubnost me je zmrazila! Cene pa so za naše razmere hudo zasoljene.

Kako to, da se pri nas ne najde ljudi, ki bi znali s pravega zornega kota pokazati našo domovino svetu?

Prav danes sem na radiu slišala:

"Danes je èas grmeèega govorjenja, razkazovanja na televiziji in pisanja. Niè pa konkretnega dela in dejavnosti." Izreèene besede so veljale organizaciji, katero je zastopal po svojem navdihu, ne pa delovnim Slovencem. Slovenci smo delaven in sposoben narod. Prav v tem èasu se predstavniki sedemnajstih obèin Slovenije mudijo na Nizozemskem. Verjamem, da bodo v razgovoru z njimi spoznali, da je slovenska pamet silna in ognjevita. Žal je še vedno premalo Slovencev s takšno miselnostjo, da bi porinili voz zaostalosti naprej.

Da smo Slovenci bistri, sem temeljito zaèutila leta 1993, ko sem bila pri njih na mednarodnem obisku na osnovni šoli v Dordrehtu. Predstavnik šole nam je razlagal sistem šolanja od petega leta naprej, ki pa meni nikakor ni ugajal. Bil je za "povpreène" uèence. Trdim, da je vsak otrok sposoben za kaj drugega in da se ta sposobnost pokaže v razliènih starostnih obdobjih. Zanimalo me je, kaj naredijo z uèenci, ki že pri petih letih obvladajo branje, pisanje in osnove raèunanja. Udarno mi je odvrnil:

"Takšni otroci ne obstajajo!"

Z nasmeškom je vodja mednarodnih odnosov potrdila njegov stavek. V trenutku sem odgovorila:

"Moj poklic je uèiteljica na nižji stopnji in imam takšna izkustva! V Sloveniji so obstajali že v preteklosti nekateri umrli pisatelji, ki so znali že pred petim letom brati. Tudi pri mojih sinovih in vnukih je bilo tako!"

Predstavnica je užaljeno in jezno prekinila pogovor. Naenkrat se ji je strašno mudilo, ne vem v koliki muzej pokazat likovne umetnine. Teh je na Nizozemskem res veliko. Že v davni preteklosti je zaradi velikega pristanišèa v Roterdamu cvetela trgovina. Pretakalo se je veliko denarja. Nekateri bogati nadarjeni entuziasti so poceni kupili umetnine od revnih umetnikov, ki so konèno pristale v muzeju.

"Prijazna" predstavnica me je odslej gledala z drugaènimi oèmi. Ni prièakovala, da bo neka Slovenka imela pripombo na njihovo šolanje in pravzaprav sem dokazovala, da so slovenski otroci bistrejši.

Na Nizozemskem sem èutila še druge težave. Ves dan so hoteli biti v neposredni bližini. Èutila sem se ujeta kot v kletki, ker so èrpali mojo zdravo energijo. Nekatere oglede sem morala kar energièno odkloniti, ker sem muzeje že pred letom videla in so imeli negativne vibracije.

Podobna èutenja je imela na Nizozemskem znana bioenergetska pisateljica Barbara En Brenan, kar sem lansko leto zasledila v njeni knjigi.

Turistièni predstavniki drugih dežel znajo vsako krtino visoko ovrednotiti preddela in so imeli negativne vibracije. Podobna èutenja je imela na Nizozemskem znana bioenergetska pisateljica Barbara En Brenan, kar sem lansko leto zasledila v njeni knjigi. Turistièni predstavniki drugih dežel znajo vsako krtino visoko ovrednotiti pred zadnjo hrano iz nahrbtnika.

Grad že osemnajst let sistematièno obnavljajo pod vodstvom Spominskega parka Trebèe – Kozjanskega parka. Obnovljene grajske kašèe so namenjene galerijski dejavnosti, dvorana pa koncertom in promocijam. Predstavljeno je tudi partnerstvo med gradovoma Wolvegg v Nemèiji in Podsredo. Že pred letom dni sem si notranjost skrbno ogledala. Videla sem, da so v obnovo vložili mnogo truda in denarja. Uspeh ni izostal.

Spust od gradu po strmini v Podsredo je bil za moje obèutljivo koleno dokaj naporen. Pot ni dobro vzdrževana. Èevlji so se ugrezali globoko v listje, pod katerim je bilo blato, voda ali trdo kamenje. Vsak korak sem stopila z najveèjo previdnostjo. Naenkrat sem stopicala na repu naše karavane. Z mano je hodila le še zanimiva samorastniška likovna umetnica Marija Ducman. Glasno sem zastokala:

"Kako prav bi mi prišle palice, ki sem jih namerno pustila v avtu!"

"Dam ti svoje, ker jih ne potrebujem!" se je oglasila Marija.

Z veseljem sem jih sprejela in bolj sprošèeno napredovala pot. Vesela sem bila, da je sreèa, ker še ni èas za klope in to glasno povedala. Utrnila se ji je šala in me je vprašala:

"Kaj veš, kakšna je razlika med golo mestno in podeželsko žensko?"

"Ne vem, noben pameten odgovor mi ne pride na misel. Mi boš morala kar sama povedati."

"Mestna ženska ima na popku pripet biserèek, podeželska pa klopa."

Dobro me je spravila v smeh.

Preskoèiti sem še morala zadnji, kar širok bister potoèek. Èakalo me je še nekaj hoje po poti med travniki in že sva dohiteli del naših pohodnikov. Skupno smo stopali po asfaltni cesti proti Podsredi. Mož me je ovekoveèil pred sramotilnim kamnom s fotografskim posnetkom.

Med tem èasom so se že vsi zasidrali v gostilni "Pri Martinu". Vsak se je s èim podkrepil. Mene je najbolj zadovoljila voda.

Sem s Kozjanskega in košèek mene pripada tudi Podsredi. Stara mama po oèetu Marija Macurjeva je bila doma iz Železnega pri Podsredi. Ko sem hodila na uèiteljišèe, so mi ljudje iz Pilštanja pripovedovali, da je slovela po govorih na porokah. Preko osemdesetim mladim parom je dala življenjske napotke. Mnogoterim so se orosile oèi.

Tudi meni ne zmanjka besed, èe me kdo povleèe za jezik. Na gostijah še nisem govorila in tudi ne želim, ker se jih ne udeležujem rada.

Predstavila sem se gospodarju gostilne in ga po vsem mogoèem spraševala. Ugotovil je, da je njegov bratranec poroèen z mojo neèakinjo. "Morda sva se na njeni gostiji videla?!" me je radovedno pogledal.

"Nisva se videla! Po poroki sva bila z možem na gostiji njenih staršev to je pri mojem bratu. Drugi dan v Podsredi naju zaradi službenih obveznosti ni bilo."

"Greh ni, lepo pa tudi ne! Pojdite z mano!"

Šla sem za njim v 400 let staro klet, ki je prirejena za postrežbo gostov. V predsobi je kar mrgolelo lesenih spominskih izdelkov iz lesa hruške, èešnje in hrasta. Poleg so stale zanimive steklenice, ki so bile obleèene v les in lubje. Napolnjene so bile z brinjevcem, medico, sadjevcem, vinsko rutico in pelinom. Preseneèeno sem zagledala školjko, veliko kot èloveška dlan pravi fosil.

"Od kod imate to školjko?" sem radovedna.

"To sem našel v naših gozdovih, ko sem nabiral gobe. Naj bi bila veè milijonov let stara. Ne veste, kaj vse skrivajo naši gozdovi! Trudimo se, da bi kaj veè pokazali turistom. V naèrtu imamo napraviti gozdne poti, šolsko pot, zašèititi drevje v okolici in rastline, ki so kaj posebnega. Vkljuèeni smo v BIODOR. To je prva slovenska registrirana znamka za oznaèevanje živil iz nadzorovane ekološke pridelave v skladu z mednarodnimi standardi. Zveza združenj ekoloških kmetov, ki skupaj šteje prek 350 kmetij v nadzoru ekološke pridelave. Mi smo redko gostišèe, ki ponuja doma pridelano takšno hrano."

"Vesela sem, da se nekaj premika. Ljudje, ki urejajo vaše podroèje, naj v "uèni poti" poleg vsakega drevesa še napišejo, katero energijo oddaja drevo. Na primer, bukev daje samozavest in zaupanje vase, èesar imamo Slovenci odloèno premalo. Te stvari so v raznih knjigah že objavljene. Razne stvari èutim že od rane mladosti. Veèina ljudi tega ne èuti. Ti kraji so pravi rezervati zdravja in pozitivne energije. Grad Podsreda naj bo samo "strelovod" za vabo ljudi. Ljudem je treba pravilno ponuditi svojevrstno naravo, ki je neprecenljiva vrednost in veè vredna kot grad. Podsreda s Kozjem, pravite, da lahko sprejme le avtobus turistov. Toavja in pozitivne energije. Grad Podsreda naj bo samo "strelovod" za vabo ljudi. Ljudem je treba pravilno ponuditi svojevrstno naravo, ki je neprecenljiva vrednost in veè vredna kot grad. Podsreda s Kozjem, pravite, da lahko sprejme le avtobus turistov. Tovilnimi vodami in kristalnimi izdelki. Poduèila sem jih, da je na tem obmoèju steklarstvo delovalo že v davni preteklosti v raznih krajih, kot so Loka pri Žusmu, Veternik, Log ob Sotli, Èaèa vas, Jurklošter in še kje. Manjkajo nam dobre ceste, veè trgovinic, gostilnic, kulturnih delavcev, predvsem pa prodorni samozavestni ljubeèi ljudje z znanjem, ki bi se dovolj globoko zavedali naših vrednot. Zaupajte vase in sreèno! Naši planinci se že spravljajo domov."

Pospremil nas je do kombija. Še med vožnjo je ostal Martin v moji glavi. Ima svetlobo duše, ki spada v starejše obdobje èloveštva. Kljub vsestranskemu svetovnemu neredu v družbi, posluša svoje srce. Zna loèiti dobro od slabega in ustvarja z dušo, ki mu vsak dan narekuje nove ideje. Iz preobilice dela za preživetje ne more vseh uresnièevati. Kakor iz pešèene ure drsi le posamezno zrno iz posode v posodo, tako lahko èlovek uresnièuje idejo za idejo, ne veè hkrati. Želim, da se popolnoma posveti svoji intuiciji, ki mu bo omogoèila izživetje duše in ga vsak dan nagrajevala.

Notranje sem se poèutila bogata, ko je šofer vozil po cesti ob Bistrici v Lesièno. Potok Bistrica skriva v mojih možganih še mnogo neizraženih spominov. Bistrica s tolmuni me je že pri desetih letih moèno vabila, da sem v njej nabirala nevidno moè v sebi. Ni se mi zdelo primerno, da sama uživam v bistrem potoku, na katerega so se sipali sonèni žarki in prijetno božali grmi lešnikov, zato sem vabila sošolke v vodo in jih nagradila z dinarji, ki mi jih je podarila krstna botra. Zgodilo se je tudi, da sem se kopala v nedeljskem popoldnevu z bratom Joškom, med èasom, ko so potekale Veèernice. Tega pa mama in drugi domaèi niso smeli zvedeti. Spominjam se, ko so navihani deèki vsem deklicam obleke obesili na najvišje vrhove dreves, edino moja je ostala na mestu, kjer sem jo odložila. Navihancem sem se oddolžila z nagajivim nasmehom. Moram jih pohvaliti, s hvaležnostjo so ga sprejeli, kar so dokazali z vzornim odnosom in mi niso nikoli nagajali.

SPOMENIK ŽRTVAM TERORJA v Lesiènem je živ dokaz, kako neumen je vzorec iz tisoèletja v tisoèletje, ko ljudje z VOLJO po oblasti in moèi utirajo svojo pot in obljubljajo kvaliteto življenja brez ljubezni z orožjem v rokah. Na vrhu spomenika je zapisano ime in priimek mojega oèeta, katera energija duše mi že od njegove telesne smrti šepeta: "Draga hèerka, vse delaj z ljubeznijo, naj se dogaja karkoli. Ob pravem trenutku ti bomo dali povelje: ' Dovolj je bilo mavriène ljubezni! Prišel je èas, ko bomo z novimi odnosi, z novimi vzorci brez orožja postavili neprebojni zid med samopašnimi teroristi, ki brez èustvene inteligence in z lažnimi obljubami, krojijo svet po svoji neèloveški podobi in so najveèji bojazljivci. Nekje podtalno se zavedajo, da delajo proti naravi, to je proti Bogu, ki je ena sama ljubezen.' Bodi pogumna! Z živim telesom boš to doèakala. Niso me zaman ubili. Nekdo mora preživeti in utirati novo pot. Nisi sama, s tabo jih je na milijone na svetu."

Oèetov narek je utihnil pred sodobno osnovno šolo v Lesiènem. Tu je bilo šolstvo razvito že pred veè kot petsto tridesetimi leti. Kitajska predstavnica ambasade v Sloveniji je želela videti naše podeželje in žganjekuho. Ravnateljica Gelca Èepin ji je omogoèila ogled šole. Ni se je mogla nagledati. Èudila se je našemu standardu šol na deželi, gospodarstvu naših kmetov. Èutila sem, da je bila žganjekuha samo izgovor, da je lahko poslikala, kar se ji je zdelo zanimivo, in dala filme razviti na Kitajskem, ker je tam "ceneje". Razlog je bil seveda drugi, ki je politiène narave. Slike so kar nekaj mesecev potovale v Slovenijo. Kitajcev je trenutno okrog milijardo in dvesto milijonov. Takšno množico ljudi je težko voditi in dvigniti na višjo duhovno raven. V vseh državah na svetu še vedno velja basen "Labod, rak in šèuka", kjer vsakdo vleèe na svojo stran.

Slovencev nas je samo dva milijona. Imamo najvišjo kvaliteto sposobnosti duše v njeni svetlobi. Èe hoèemo, da bo tu ostala slovenska beseda, moramo biti složni, drug drugega podpreti in se v razliènosti bogatiti. Tako bomo uspeli in svet opozorili nase. Želeli nas bodo spoznati iz oèi v oèi, se skopati v zdravilnih vodah kot v pravljici, se sprehoditi po naših gozdovih, mimo vinogradov, sadovnjakov, kjer so nakopièene zdravilne energije ljubezni, prepojene z znojem. Vsi se moramo truditi, da se v duhovnosti dvignemo na vrh Kilimandžara. Treba je trenirati vsak trenutek, uro, dan, dokler nam to ne zleze pod kožo!

Po šestnajsti uri smo se vrnili v našo lepo Rogaško Slatino. Bili smo v pravem ravnovesju: šest žensk – šest moških. V vsakem èloveku in v vsakem trenutku bi moral biti v ravnovesju ženski in moški pol.

Vsakdo izmed nas si je med pohodom zapisal svojstven spomin. Moje telo je najbolj sprejemalo energijo ljubezni iz narave, ki je kar curljala na nas z drevja, vinogradov, s cvetja in prijetnega druženja s planinci. Eta – Marjeta, moja nekdanja uèenka, je s svojim naravnim prijetnim pevskim glasom zvabila ostale k petju, da smo se loèili z veseljem v srcu ob prièakovanju ponovnega snidenja, ki bo že kar èez nekaj dni s Polžki.

V meni se je zaiskrilo veè desetletij staro upanje, ki se je v zarji rane rose zaèelo uresnièevati. V zadnjem letniku uèiteljišèa v Celju sem se s sošolci in razrednikom peljala skozi Kozjansko v Kumrovec. Sadno drevje je cvetelo v najveèjem razkošju in se kopalo v soncu. Travnik je kar žarel od pisanega cvetja. Sošolke in sošolci iz Savinjske doline so nas s Kozjanskega okarali. Bilo nas je kar šest v razredu: Fanika, Rezka, Anica, Micika, moški predstavnik Marjan in jaz.

"Preprièani smo bili, da je Savinjska dolina najlepša v Sloveniji. Danes pa vidimo, da je pri vas še lepše. Nikoli niste pripovedovali o svojih lepotah. "

"Kako se naj pohvalimo s svojo lepoto in pridnostjo naših ljudi, ko tega v nobeni obliki ne moremo prodati za nujno preživetje in šolanje naših otrok?! Pri vas imate "zeleno zlato", ki ga lahko prodate v svetu za visoko ceno." Molèali so.

Èutim, da se na tak ali drugaèen naèin poèasi korak za korakom moj kos Slovenije in Slovenija kot celota odpira v svet.

Upam, da bo ministrstvo za šolstvo prepihalo uène naèrte, ki ne smejo biti veè po naèelu Marije Terezije: "Šola je politika!" Otrok se mora svobodno razvijati brez vsake ideologije. Spoštovati je treba edini naravni zakon: "Ljubite ljudi in Boga kakor samega sebe!" To lahko otrok spravi v ravnovesje tako, da spozna vrednote svojega kraja in obèuti pomembnost svoje osebnosti, ker je enkraten na nekem podroèju. Tako mu pomagamo, da najde sam svoj skriti zaklad.

Veselim se novih pohodov po naših gorah z zdravilnimi uèinki v družbi prijetnih planincev. To je najboljši trening za Kilimandžaro. Na èloveško telo lahko gledamo kot na izraz vibracijskih stanj – povezanosti materije, zvoka in svetlobe. Moramo se znati vsak èas poveseliti, spoznavati svojo dušo, ki je sleherni dan za odtenek drugaèna. Naš pogled naprej mora biti optimistièen in moramo biti v stalnem gibanju. Nujno je dati novo obliko in novo obleko nekdanjim vrednotam. Kar nas ne dviga in teèe v prazno, opustimo brez zadiha. Še vedno je med ljudmi mnogo negativne miselnosti, kot je bilo nekoè. Sramotilni kamen je tak najbolj grenak spomin v Podsredi, na Pilštanju in drugje. To so poèeli ljudje brez Boga v svoji duši. Priklièimo ga spet k sebi in njegova svetloba nas bo hitro popeljala v sreèno življenje.

S polžki na ogled velikonoènice

Oklevala sem med vabilom na 2. osnovno šolo v Ratanski vasi za dan šole, da bi bila spet med žareèimi otroškimi oèmi in vabilom polžkom, to je starejšimi planinci. Zadnji trenutek sem se osvobodila ter spoznala, da moram nepreklicno skrbeti za svoje zdravje na prvem mestu. Magnet "velikonoènice" je bil moènejši, ker tako sem v nastajajoèi pomladi najbolj poskrbela za svojo kondicijo.

To pot sem se s planinci prviè peljala z vlakom. Od doma do železniške postaje je bilo pol ure hoda. Poslovila sem se od mojega zvestega psa Mira , od glasne družine rac in prijaznega muca, ki je predel okrog mojih nog.

Sonce se je skrivalo za oblaki, hladen piš je zavijal. Mrazilo me je v roke,da so kar pomodrele. Glavo sem zašèitila s toplo volneno ruto.

Popoldan se je zaèel prvi pomladanski dan. Narava ga je pozdravila v vsem razkošju. V gozdu so prepevale ptice, na levem in desnem bregu je vse cvetelo. Bohotil se je rumeni dež, ki se je še posebej zlatil v dolgi živi meji na levi strani Stritarjevega doma. Na desni pa je bilo vse vijolièasto od zimzelena. Magnolije, rožnate in bele, so bile to pomlad tako obložene s cvetovi, da so se veje upogibale. Za mesec dni so prehitele èas cvetenja.

Ob vsem pomladnem brstenju vrtnic, cvetenjem vseh barv hijacint, odpiranju stožèastih cvetov tulipanov, belih maèeh in marjetic, se je tudi v mojem srcu bohotila pomlad. S hitrimi koraki sem pohitela na železniško postajo, kjer je že èakala na vlak polžica Brigita, ki je prav tako kot jaz šla prviè na pot s polžki. Prispela je vodnica Danica in pohitela z nakupom kart za vlak do Ponikve.

Nisem sledila na katerih postajah so se nam pridružili polžki obeh spolov.. Na Ponikvi se nas je zbralo enajst, devet polžic in dva polška – resen Stanko in nasmejan Arnold, gorski vodnik iz Celja. Z vitalnim smehom, podkrepljen z iskrivimi šalami, je poskrbel, da mu ni bilo potrebno nikomur nuditi prve pomoèi.

Vodnica Danica je s pomoèjo telefona s turistièno delavko, župnikom, s predhodnico Anko, ki se je zaradi bolnih kolkov pripeljala z avtom in polško Sonjo, ki nas je povabila na dom. Razporedila je dnevni red hoje in ogledov.

V gosjem redu smo se napotili po ozki asfaltirani poti v vas Ponikva. Z razpoloženim Arnoldom sem stopala na èelu kolone. Zanimala me je okolica.

"Prvi sem ti na razpolago, da ti povem vse zanimivosti tega kraja. Letos sem že èetrtiè na Ponikvi. Pred nekaj dnevi sem se sem iz Celja pripeljal s kolesom."

Pogledam njegov nasmejan obraz z rdeèim nosom in vitko telo in si reèem: "Ta je že s tako kondicijo, da bi se lahko že jutrišnji dan povzpel na sveto goro v Afriki. Moj trening bo trši. Odstraniti moram "nahrbtnik" mašèobe po telesu, utrditi duhovno in telesno moè, èe hoèem, da bom s planinci šale pokala po afriški gori."

Prijetno me je presenetila vas Ponikva z lepo urejenimi in velikimi razkošnimi hišami. Povsod okrog hiš je cvetelo raznovrstno pomladansko cvetje pod visokimi smrekami in belimi brezami. Za živimi mejami so se sklanjali skrbni gospodarji in urejali še zadnje gredice po zimi. Vsi so nas z nasmehom pozdravljali, kot je pri nas navada na vasi.

Arnold je imel naenkrat preveè vode v mehurju. Iskal je primerno skrivališèe, da bi jo odtoèil. Mene pa je žejalo. Iz nahrbtnika sem potegnila plastenko in poèasi srkala vodo.

Hodila sva daleè pred ostalo kolono planincev. Pred staro leseno kmeèko hišo, pokrito s slamo, je Arnold veselo razlagal:

"Ta hiša je kulturno zašèitena. V njej je muzej. Streha èaka krovca, ki ga je danes težko dobiti. Nimajo"škopa", to je ržene slame, ker rži že skoraj ne sejejo veè."

Prekinila sem ga. "V moji mladosti je bilo na Kozjanskem obojega na pretek. Doma smo imeli velik hlev, ki je bil prekrit s slamo. Po slemenu so se rade sprehajale ptice pastirice, ki so mi pomagale pasti živino ..."

Ustavili smo se pred turistièno pisarno. Turistièna delavka je nekoliko zamudila s kljuèem in se zaèela opravièevati.

"Sosedje mi prostovoljno urejajo okolje. Morala sem jim postreèi z malico."

Bila sem preseneèena ob tej novici. Pripomnila sem:

"V našem turistiènem kraju je "zastonj" že zdavnaj umrl!"

"Pri nas pa še velja prava solidarnost! Sosedje smo družno drug drugemu pomagali zidati hiše."

* * *

Podobno solidarnost med sosedi je še na Kozjanskem. Doživela pa sem jo tudi v Ganèanih v Prekmurju na prvem službenem mestu. Za veliko noè je v desetih minutah zgorela hiša do tal. V listju se je igral petletni otrok z vžigalicami. Panonska lesena hiša, pokrita s slamo, je gorela kot bakla. V razredu smo zaslišali glasno neznano pokanje in vršenje. Uèenci, z mano vred, smo postali nemirni. Prekinila sem pouk in skupno šli pred šolo, da razkrijemo, kaj se dogaja. Strmeli smo v zlovešèe plamene in hrešèeèe rušenje strehe ...

Imela sem grozen obèutek v sebi. Spominjalo me je na fašistièno požiganje na Kozjanskem 11. 12. 1944. Z bratom Joškom sem stekla na breg za kozolcem. Z zadušljivo boleèino v srcu sva nemo gledala po sosednjih grièih, kjer so hiše jeèale v objemu temnega dima, skozi katere so švigali zlovešèi zublji plameni ...Zveèer je od hiš ostal le še siv pepel, od koder so se od èasa do èasa slišali zamolkli boleèi nemoèni kreiki ..

Ob smrdeèem dimu smo šli v razred in nadaljevali pouk. Najveèji in najstarejši uèenec, Balažic, se je od šole kot strela zagnal k goreèi hiši in z vedri vode pomagal gasiti ...

Naslednji dan je kolegica Milica povedala, da vsa vas zbira za pogorelce. Vsak sosed je pomagal po svojih moèeh: s prostovoljnim delom, denarjem, žito, obleke, posteljnino, krompir, vloženo zelenjavo, kompoti ...

* * *

Z zanimanjem sem si ogledala lepo urejene turistiène prostore. Prodajali so veè zanimivih turistiènih spominkov in razglednic.

Nad cerkvijo sv. Mihaela se je sramežljivo prikazalo sonce. Bila je odklenjena. Vstopili smo. Sedla sem v klop na sredo ladje. Zaprla sem oèi in se potopila v meditacijo. Èutila sem, kako se blagodejno praznijo možgani in me obdaja radost. Vsi planinci so sedeli z mano v tišini. Po desetih minutah je Arnold vstal in glasno zapovedal:

"Gremo sonèki! Nekaj vam bom pokazal."

Šli smo za njim k zadnjemu zidu cerkve. Na zidu je bila narisana planinska markacija, pod njo pa stisk dveh rok. Arnold je stegnil roko in vsi smo si prijateljsko stisnili roke.

V bližini cerkve na ravnini je bilo urejeno pokopališèe. Ob marmornih spomenikih je nekaj plamenèkov plapolalo v nežni megleni svetlobi. Vprašala sem se: Koliko toplih besed je njihova duša slišala za èasa življenja?! Kako radi ljudje kritizirajo in kako malo dajejo ljubezni! Mar ni hudo, èe te vse življenje kritizirajo, ti pa že na tisoèe naèinov poskušaš pokazati ljubezen in je nihèe ne zazna?!. Prepozno je na grob nositi cvetje in prižigati sveèke. Dobre duše so sreène, èe se v mislih povežemo z njimi in jih prosimo za vodstvo. Žal redki Zemljani èutijo, kako nam energije dobrih prednikov z razliènimi simboli kažejo smerokaze v življenju. Ljudem, ki delajo z egom, pa predniki z negativno energijo neusmiljeno zavajajo potomce na negativno pot.

Sonce se je skrilo. Nad nami je visel siv oblak. Zapihal je mrzel veter. "Prav toliko mraza je med ljudmi!" me je spreletelo. Pohitela sem po travnati poti in se zasmejala Arnoldu, ki nas je ljubko vabil: "Pohitite sonèki!"

Šli smo mimo naravne biološke èistilne naprave. Dohitela sem Anko, uèiteljico v pokoju. Prva je v breg zakoraèila z berglami ob vrvi, ki je omejevala prostor velikonoènice. Ni me prepoznala, èeprav sva hodili na isto uèiteljišèe.

"Toliko anestezij sem imela, da sem mnogo pozabila. Še za sestro se nisem spomnila imena!" se mi je opravièevala.

"Niè se ne opravièuj! Tudi sama sem zaradi anestezij pozabila mnogo na hitro nauèene snovi, le modrost je ostala. Odkrivam, da veèina bolezni nastane zaradi razliènih negativnih vibracij in napaènega mišljenja. Tako se vleèejo kar iz roda v rod enake napake. Ko se znajdem v slepi ulici, lomim nepravilne vzorce mišljenja. Tolikokrat jih menjam, dokler se mi ne zasveti prava pot. To je takrat, ko v sebi zaèutim mir in sreèo."

"Vsak to ne zmore!"

"Èe hoèeš ostati živ, je to edina možnost. Ni moè dati recepta, ker vsak èlovek vse na svoj naèin èustveno doživlja."

Molèe mi je prikimala.

"Nobene velikonoènice! O, tu sta dve odcveteli!" se je glasno razveselila.

"Sta upokojenki kot jaz!" modrujem, ko nadaljujeva pot ob vrvi.

Naenkrat jih je bilo veliko na bregu. Nekaj v popkih, bujnem cvetju in že odcvetenih. Opazovala sem jih. Imajo steblo visoko tri do pet centimetrov, ki je svilnato žameten. Cvet je svetlo vijolièast z veè kot petimi cvetnimi listi, velikimi prašniki in pestièi. Vsa rastlina je porasla s svilnatimi dlaèicami, ki jih šèitijo pred mrazom. Na eni je bilo že videti plod – orešèek z dolgim dlakovim kljunom.

V Sloveniji so še tri najdišèa velikonoènice. Je ogrožena in zato zašèitena.

Družno smo nadaljevali pt proti Slomu. Razgledovali smo se po velikih njivah in plantažnih nasadih jablan. Prav muèeniško so izgledala hudo obrezana drevesa jablan. Umetno jih prisilijo, da pet let bogato rodijo. Drevo se izèrpa in ga posekajo.Imela sem èudne obèutke. Primerjala sem z ljudmi v izkorišèevalski družbi v širšem pomenu ali družini, kjer èloveka izkorišèajo, ko pa obnemore, ga potisnejo v kot.

Pred rojstno hišo blaženega Antona Slomška je že èakala Anka z zabojem rdeèih jabolk. Dobila jih je v dar za nas iz hladilnice. Prilegle so se nam in nas osvežile. Župnik Miha Herman nam je med grizenjem jabolk razlagal zgodovino in obnovo Slomškove hiše. Popeljal nas je v notranjost muzeja, kjer so bili razstavljeni njegovi predmeti in knjige.

Ob izhodu nas je že èakala Sonja. Stlaèili smo se v tri avtomobile in odpeljali v Lutarje na malico, kamor nas je povabila Sonja.

Hišo je varno èuval velik prijazen pes. Prijateljsko sem ga pobožala. Z divjim mahanjem repa mi je vraèal pozdrav.

Stopili smo v ogromno sobo s kmeèko peèjo, ki je bila prijetno ogrevana. Poèutila sem se kot doma na Kozjanskem. Stene so bile okrašene z nabožnimi podobami in slikami umrlih sorodnikov.

Sonja je prinesla velik na pol prerezan domaè hleb. Ob njej je stopal mož Franc, ki je stregel žganje na višnjah.

Kar po domaèe sem odrezala velik kos kruha.. Kot štafetno palico sem ga izroèila Anki. Anka – Ana, pomeni dobro mater in tako se je tudi izkazala. Hleb je narezala na kose, iz nahrbtnika pa je še potegnila vreèko suhih režnjev in z njimi do vrha napolnila skledo na mizi. Ker je bilo že pozno popoldne, smo bili že laèni. Naša usta so se polnila z dobrim kruhom, ki smo ga zalivali z domaèim vinom.

Franc je na mizo postavil trinajst globokih krožnikov z žlicami. No, lepa reè! Tako sem se že najedla hrustljavega kruha, zdaj so pa nam zaèeli prinašati še drugih dobrot!

Sonja je pred nas postavila ogromen jušnik goveje juhe z domaèimi rezanci in na kose narezano govedino. Vsem se nam je smejalo, kajti po mrzlem dnevu se nam je prilegla vroèa juha. Marija je glasno ugotavljala:

"Kaj Franc, te rezance si pa ti napravil iz domaèih jajc?"

Žena je zgnetla testo, rezance pa sem s strojem zrezal jaz. Pa še koliko sem jih narezal!"

Smeje se je stopil v sosednjo sobo. Prinesel je veliko rešeto z rezanci. Še s peèi je potegnil košaro, v kateri so se na prtièku sušili rezanci. Marija je podzavestno "Prebrala" resnico in se glasno pošalila s Francem.

Siti na toplem in dobro razpoloženi, smo si zaèeli pripovedovati šale. Marija je zaèela z nedolžno.

"Kaj ima Adam spredaj, Eva pa zadaj?"

"Èrko A!" je neka planinka pohitela kot iz topa.

Arnold je bil bolj vroè.

"Kako se reèe ženski, ki ji mož Tone pobegne?"

"Frajtonarca!" je vedela Anka.

V sobi se je pojavila gospodinja Sonja z velikim ovalom narezane šunke, domaèih salam in suhega "zajca". Franc je prinesel skledo domaèega kislega zelja in velik hleb kruha. Brez besed smo se od preseneèenja smejali in mleli domaèo hrano. Da se ne bi zresnili, so kot orehi padale anekdote in šale.

"Neka ženska je bila trikrat poroèena, a še vedno nedolžna. Prvi mož je bil homoseksualec, drugi Francoz, ki je samo lizal, tretji pa politik, ki je samo obljubljal." Ženske smo se navihano muzale in smejale. Arnold se je zazrl vame in izzivalno izrekel zahtevo: "Že si na vrsti ti!"

"Pa naj bo! Kot je že prejšnja anekdota pripovedovala o neuspešnem nadutem politiku, povejte, kako politik sklene svoj delavnik?"

Utihnili so in modrovali. Niso našli odgovora. Morala sem ga povedati sama.

"Gobec zapre!"

Butnili so v smeh in se jezili, kako niso vedeli, da ne naredi nadutež nikoli niè pametnega. Èe se že zgodi kaj takega, potem mu to prišepne navadna raja, ki ostane za vedno anonimna.

V mojem nahrbtniku se je oglasil GSM. Potegnem ga iz žepa in pohitim na hodnik, ker je bil v sobi tako buèen smeh kot bi iz koša stresal orehe. Na drugi strani se je oglasila najstarejša neèakinja.

"Vse polno zlatih narcis imaš okoli hiše, psa èuvaja, maèka, a nobenega èloveka, da bi mi odprl vrata vašega doma. Kje si?"

"Oglašam se iz Luter pri Ponikvi. Na planinskem pohodu smo se zbrali pravi veseljaki. Že vse popoldne ob dobri hrani in pijaèi lomimo šale in se smejemo. Jih slišiš preko telefona?"

"Slišim. Res ste dobre volje, kot se to spodobi za prvi pomladni dan tretjega tisoèletja. Za veliko noè sem ti prinesla mavrièno pisanko in še nekaj stvari, ki jih boš lahko uporabila za pusta. Kam naj spravim, da ne bo maèek razvlekel?"

"Kar v polico pred vhodom. Škoda, da se ne bova videli, ko tako poredko prihajaš k nam!"

"Z možem me do nedelje ne bo doma. Kar zabavaj se še naprej. To ti sama najboljše veš, da je smeh najboljši zdravnik."

"Jutri imam kontrolo za raka. Preprièana sem, da sem zdrava. Še nikoli v življenju se nisem toliko nasmejala kot danes. Vse celice v telesu so se sprostile."

"To je najlepše sporoèilo. Nasvidenje!"

Marija je še kar naprej trosila šale, zastavljala uganke in zanke. Mnogokrat smo ugibali in odgovarjali za nezadostno. K sreèi zaradi tega nihèe ni ponavljal "razred" kot je to krivièno v šoli, èe otrok nekaj ne zna iz uènega naèrta, èeprav v sebi skriva znanje, ki ga uèitelj ne obvlada.

V Nemèiji, v Munstru, univerzitetnem mestu, sem spoznala deklico, ki je doživela strašen šok in ponižanje mlade osebnosti. Uèiteljica v drugem razredu ni bila zadovoljna z njenim "znanjem" iz prvega razreda. Zahtevala je, da mora prvi razred ponavljati, èeprav je v sprièevalu pisalo, da je razred izdelala. Opazovala sem to deklico, ki je bila vase zaprta in nevrotièna, pa še starša sta se razšla. Noben ni hotel prevzeti odgovornosti, po kom je podedovala neznanje. Sodišèe jo je prisodilo materi. Deklica je imela silno èustveno inteligenco. Vprašanje pa je, èe se je bila v življenju sposobna pobrati, ker so jo uèitelji in starši iznièili ...

Umetnica Marija pa je bila med nami sijajna uèiteljica. Sama je povedala neprièakovane smešne ugotovitve, da smo vsi prasnili v smeh, ki je z ljubeèo energijo napolnil sobo do stropa in še silil skozi okna v naravo.

Neopazno se je stemnilo. Bila je že trda noè, ko smo se odpravljali na železniško postajo. Da ne bi capljali v noèi dvanajst kilometrov, je Sonja s pomoèjo dobrih sosedov priskrbela za prevoz. Naš avto je prvi prispel na cilj. Ob slovesu smo hoteli šoferju stisniti v roke nekaj tolarjev.

"Kaj bi to, spravite v svoj žep! Vesel sem, da ste prišli v našo vas. Pridite nas še kaj pogledat!" je z nasmehom obrnil avto proti domu.

Arnold si je pod zvezdnatim nebom z zanimanjem ogledoval okolico železniške postaje. S prstom na ustih nam je namignil, naj gremo za njim. V bližini brez se je ustavil in zašepetal:

"Slišite ptice, kako se oglašajo v tej jasni noèi? Še nikoli nisem slišal teh glasov."

Vsi smo nemo prisluhnili, se zazrli v breze, ki jih je bilo moè prepoznati in v visoke smreke, od koder je bilo slišati nežno pogovarjanje samca in samice, ki sta si pela poroèno pesem za spoèetje novega rodu ...

"To se oglašajo èuki, ki spadajo v družino sov. Pojejo samo ponoèi. Prviè sem jih slišala in videla pri mladostni prijateljici Mileni blizu Podèetrtka na Kozjanskem. Živo mejo ima iz visokih smrek. Pravi raj je pri njej."

"Sove skovikajo. Ljudje pravijo, da prinašajo smrt. To oglašanje je pa popolnoma drugaèno!" je razlagal Arnold.

"Sove so modre ptice. V resnici èutijo, da se energija duše umrlega èloveka dviga v nebo. S skovikanjem pozdravljajo to energijo. Èuki se oglašajo drugaèe, kot slišite. Mnogo manjši so od sov. Tudi dva èloveka se na ljubezen ne oglašata enako, èeprav spadamo ljudje v isto vrsto. Naravno je, da je pri razliènih vrstah ptic, ta razlika oèitna, èeprav jih biologi prištevajo k isti družini."

Za Arnolda je pripeljal vlak proti Celju. Zadovoljni smo mu mahali, ko je vlak potegnil s postaje.

Pritiskal je hlad. Posedli smo v èakalnici. Danica je iz nahrbtnika vzela še deviško nove karte za zabavo z imenom "Škatlice smeha". Na vsaki karti je bilo napisano izvirno šaljivo vprašanje in še bolj smešen odgovor. Vsak igralec je imel veèje število kart in na doloèeno vprašanje veè možnih odgovorov. Po svojem okusu je prebral najbolj šaljiv odgovor. Z buènim smehom smo nagrajevali izbrane odgovore. Uspelo nam je spraviti v dobro voljo celo neznanega èakajoèega sopotnika, ki je na zaèetku kislega obraza sedel v svojem kotu. Zaslišali smo vlak in v trenutku je bilo zabave konec.

To je bil èudovit prvi dan pomladi v tretjem tisoèletju. Naužili smo se veselja in s tem ljubezni v vsem velièastju. Izbrali smo si naèin, kakršnega si je zaželelo naše srce v skupini enako èuteèih ljudi. Med hojo je vsakdo prisluhnil sebi, svoji sreèi. Sreèa je èlovekova izbira. Že med potjo smo se navezali na njo in jo v skupnosti doživetja v sobi vsak trenutek na svojstven naèin posamezniki izražali na glas. To veselje nas je povezovalo in se prelivalo v mavrièno ljubezen ...

 

21. marec 2001, kontrola v ambulanti za onkologijo dojk

V vseh celicah sem še èutila smeh prejšnjega dne, ko sem se prebujala iz globokega spanca, Uredila sem se, pozajtrkovala in že je bil èas za odhod.

"Potrebujem velik šopek narcis za obiske v Mariboru. Preko zlatih narcis bo do ljudi tekla moja ljubezen."

Jutranji zrak je bil hladen, ko sem v rokah stiskala petindvajset rumenih cvetov. Videla sem se že na vrhu Kilimandžare v modro – beli kapi in zeleni vetrovki. Od sreèe sem se smejala in zasopla lovila zrak ... Ob prijetnem poèutju zmagoslavja, sem za nekaj trenutkov zaspala v èakalnici, kamor sem prišla uro prezgodaj. Prebudilo me je glasno godrnjanje:

"Kar dve uri sem prišla prezgodaj!" Kaj naj poènem ta èas v èakalnici? Nimam kam iti. Zoprno!"

"Vsaka stvar je za nekaj dobra. Danes sem silno razpoložena. Èe mi poveste svoje ime, vam povem osnovne znaèilnosti odnosa do dela, narave in soljudi, èe niste preveè egoistièni. Pri egostih se to èutenje v celoti preusmeri v negativnost. Že èutim, da vam primanjkuje ljubezni do sebe in imate premalo samozaupanja. Te energije so osnovne, èe hoèemo biti sreèni in zdravi. Tu delamo vsi najveè napak. Vsaka bolezen nas opozarja, da moramo v življenju nekaj spremeniti v odnosu do sebe in ljudi. Tako sem zaèela pisati knjige in ob tem spoznavam sebe. Ne zastavljamo življenje za prazno upanje, èe imamo opravka z egoistom brez duše! Ni poganskih zmot: Vselej so v naravi vladali Božji zakoni. Iz roda v rod si jih razlagamo drugaèe, a ne vedno boljše in bolj razumljivo."

"Pišete knjige?"

"Pišem osmo knjigo. V samozaložbi sem do sedaj objavila tri. Trenutno izhaja kot podlistek v Rogaških novicah moja borba z rakom – Rast navzgor."

"Kar javno govorite o raku? Jaz o svoji bolezni nikomur ne èrhnem besede. Kadar grem na pregled, skrbno pazim, da me kateri znanec ne vidi. V preteklosti sem vsakemu takemu bolniku presodila le še dve leti življenja, kar se je tudi zgodilo. Zdaj se bojim, da bi ljudje enako presodili meni in bom umrla."

"To ste delali in še delate napako. Morate si pogledati v oèi in dušo, kje delate napake. Spoznali boste svoje napaène misli in jih nadomestili s svetlimi. Našli boste duhovno moè in premagali v sebi napaèno mišljenje o svetu in vsem, kar nas obdaja."

Bolniška sestra je pobrala napotnice in podarila sem ji šopek narcis. Zdravnica Nina Èasl – Sikošek je prišla prej kot je na urniku dela. Nasmejana me je pozdravila.

"Kako se poèutite?"

"Odlièno!" Vsestransko treniram, da se povzpnem na najvišjo goro v èrni Afriki. Vem, zakaj sem dobila rak. Obèutljiva sem na vsa zemeljska, planetarna, elektrièna sevanja od strojev in na negativne energije egoistiènih ljudi, ki se "hranijo" z mojo energijo. Ni veè nevarnosti, da ne bi dolgo živela. Sem mati, kar je za žensko najlepše na svetu. V sebi še èutim mnogo sporoèil, ki jih moram podariti potomcem. Tako v sebi najdem pogum in moè, da se cenim, ljubim in ustvarjam. Znam postaviti zid pred pretrdimi duševnimi udarci, kar omogoèa ravnovesje med daj – dam v ljubezni. Prièakujem še udarce. Obvladujem položaj. Èutim, da bom vse premagala, èeprav trenutno še ne vem kako."

Molèe me je poslušala. Pretipala telo, poslušala dihanje pljuè in bitje srca ...Smeje je povedala:

"Vse je v redu. V ambulanti vam bodo odvzeli kri za dodatno kontrolo zdravja. Priznam, da zdravniki samo pomagamo zdraviti. V glavnem se vsak èlovek ozdravi sam, èe se tako odloèi."

Zadovoljna sem se poslovila. V èakalnici sem zgrabila narcise. Pet se jih je vsulo na tla. Z oèmi sem preštela ženske v èakalnici. Bilo jih je pet. Vsaki je primanjkovalo energije ljubezni. Pobrala sem zlate cvetove in jih podarila rekoè:

"Zdaj je najveè energije ljubezni v naravi. Vam je primanjkuje. Zlata narcisa in vsa narava vam jo podarja zastonj. V misel si jo prièarajte tudi vi. Kadarkoli boste pogledali narciso, si recite kaj ljubeèega. Sebi moramo biti najboljše prijateljice. Vadite vsak dan v izražanju besed, ki jih želite slišati od drugih. Videli boste, kakšno moè zdravja in veselja vam bodo dale."

Vesele so bile drobnega darila. Kdo ve, kdaj so zadnjikrat dobile cvet? Meni so uèenci poklonili mnogo cvetja. Èutili so, da ga ljubim. V veènem spominu mi bo ostal prvi razred v Rogatcu, ki je štel štiriinštirideset uèencev. Sleherni uèenec mi je ob koncu šolskega leta prinesel šopek cvetja. Hvala vam uèenci, ker ste se tako najlepše poslovili od mene! Z vami sem ostala v duši v veèni navezi.

Pohitela sem po stopnicah v drugo ambulanto. Kar margolelo je sester. Prva je jemala kri, druga je bila pred raèunalnikom, tretja se je pogovarjala z bolnico ...

Pozdravila sem vse hkrati:

"Z domaèega vrta sem vam prinesla malo ljubezni. Narcise naj vam prièarajo nasmeh na lica in odvzamejo utrujenost!" Vse narcise sem položila na prazen del mize.

"Preveè ste pozorni do nas. Kar naprej nam kaj prinesete!"

"Cvetje je najlepši pozdrav za dobrodošlico. Množièno sem jih posadila okrog hiše, da jih lahko podarjam."

"Redki so, ki nam tako izkažejo ljubezen."

"Èe razveselim vas, razveselim tudi sebe. Z vami se veselim življenja!"

Mlada sestra me je povabila na stol. Bojeèe je iskala moje žile, ki so že od rojstva tanke in delajo sestram preglavice ob odvzemu krvi. Posreèilo se ji je napolniti prvo epruveto in žila je poèila. Morala je napolniti še štiri epruvete. opravièevala se mi je in bilo ji je nerodno, ker je morala za vsako epruveto zabosti ponovno v žilo, ker je kri po vsaki epruveti nehala teèi.

"Meni ni niè neprijetno. Vem, da morate opraviti to birokratsko delo, èeprav sem popolnoma zdrava. Kako vam je ime? Ne vidim na tablici imena, ker ste sklonjeni.

"Andreja sem."

"Prviè vas vidim tukaj. Pišem knjigo o psihofiziènem treningu za vzpon na Kilimandžaro. Tudi vaše ime bom zapisala v njo. Èutim svetlobo vaše duše. Radi imate glasbo, ples. Znate ravnati z bolniki ..." sem hitela z opisovanjem. Èudila se je od kod imam te sposobnosti, da sem jo toèno opisala.

"Vsak èlovek ima neke sposobnosti, ne samo rutinsko delo za preživetje. Prisluhnite vsak dan svoji intuiciji. Èuda boste odkrivali v okolici."

Ob slovesu sva bili obe zadovoljni.

Po telefonu sem poklicala sošolca Ivana. Ob obletnici mature se mu obljubila, da uresnièim njegovo povabilo, kadar bom v Mariboru. Odpeljal me je na Nasipno 73. Po numerologiji je to številka 1 – glavni dobitek v življenju.

Na urejenih gredicah so pozdravljale narcise. Popeljal me je po stopnicah v dnevno sobo. Ljubeèe me je sprejela žena Marica, ki me je v trenutku osvojila.

Mizica je bila že obložena z domaèim pecivom in domaèim vinom. Moje oèi so zaznale izredno èistoèo, urejenost in skladnost vsega v hiši. Marica je bila urejena in v privlaèni obleki. V vsej hiši so delovale ljubeèe energije. Poèutila sem se sreèno in domaèe. Še nikoli do takrat me ni na nobenem obisku v trenutku vse objelo s takšno harmonijo in lepoto. Iskreno sem se pogovarjala o vsem, kar nam je prišlo na misel.

Marica me je postregla z že pripravljenim kosilom. Na jedilniku je imela prav to, kar imam najrajši: motovilec s fižolom, pišèanec v omaki in èrn kruh. Kar naprej smo si kaj pripovedovali. Marica je stopila k omari in vzela iz nje rdeèo leakril obleko. Veè kot petnajst centimetrov širok pas krila, je bilo na njem z belo prejo natanèno v križcih izvezeno cvetje, gosto kot gobelin.

"To je bilo dela!" pripomnim.

"Vse mi je mož izvezel, ko sem bila še mlajša. Po službi si je s križci sprošèal živce."

"Tako èudovitega moža pa še nisem sreèala, da bi za ženo žrtvoval toliko èasa. Sama veliko vezem in vem koliko èasa je za to potrebno."

"Ne hvali me preveè. Toliko pohvale si ne zaslužim!" se je sramežljivo zasmejal Ivan.

V glavi se mi je zavrtel "film" slikanice z dvema kockama. V zaèetku sta se nerodno kotali druga ob drugi in poèasi brusili vogle ...Na koncu slikanice sta bili dve gladki krogli, ki sta složno drseli po položni površini ...

Enako je skupno življenje Ivana in Marice oblikovalo v ljubeèa, razumevajoèa, delavna in ustvarjalna èloveka. Hvala vama za tako prijetne, iskrene in ljubeèe trenutke! Takih ljudi si še želim sreèati v življenju.

Pogreb

Doma me je èakalo na tajnici žalostno sporoèilo. V 31. tem letu starosti je za rakom umrl prvi sosed.

V trenutku sem zaèutila energijo njegove duše, ker sva se razumela in veèkrat o raznih stvareh razpravljala. V življenju je najbolj trpel zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe. Sistem šolanja, ki sloni v glavnem na spominu in logiki, je omogoèil, da se je hudo podcenjeval, ker je potreboval veè èasa, da si je zapomnil, kar je šola zahtevala pri testih, ki so bili osnova za vstop na doloèeno srednjo šolo.

V njegovi svetlobi duše, se je skrivalo mnogo veè sposobnosti kot z odliènim spominom nabitim sošolcem. Tako ni imel možnosti, da bi študiral to, kar je srèno želel. Nerazgledani ljudje so na raèun njega zaradi tega veèkrat izjavljali poniževalne pripombe. To je na nekih nivojih sam èutil med ljudmi in hudo trpel. Èutila sem z njim. Premalo je bilo moje zagotavljanje, naj ustvarja karkoli, samo, da bo delal z veseljem. Premalo je bilo moje zaupanje vanj. Besede lahko tudi ubijajo. Mlad je zbolel. Zdravili so ga dolgo pod napaèno diagnozo.

Koliko ljudi bo še moralo umreti, preden bodo zaèeli ljudje spoštovati in ljubeèe sprejemati drugaènost drugega, ne pa zahtevati, da se obnaša konvencionalno?

13. tradicionalni pohod po nagelj na Limbarsko goro (773 m)

Polžki smo se odloèili za pohod na Limbarsko goro. Bilo je premalo prijav za kombi. Dogovorili smo se, da se peljemo s tremi osebnimi avtomobili. Danica me je pregovorila, da sem prosila moža za prevoz. Ker je bil še v službi in se ne šteje med polžke, sem raèunala na težavo. Naletela sem na mino, èeprav sem prviè v življenju za materinski dan prosila za uslugo.

"Preveè posegaš v moje življenje! Žrtvoval se bom."

Zadel me je v srce. Prviè, zadnjiè in nikoli veè ga ne prosim za prevoz! Kar za nekaj ur se je zasadila v mojem telesu neprijetna energija. Najrajši bi krièala in se drla na vse štiri strani neba. Vselej je prava katastrofa, èe ga za kar koli prosim. Sama mu vselej z veseljem ustrežem, kar želi in se nikoli ne poèutim pri tem, da sem se "žrtvovala".

Od takrat odloèno ravnam drugaèe in ga za niè veè ne prosim.

* * *

Zveèer sem si skrbno pripravila nahrbtnik z vsem potrebnim. V ozraèju doma se je še vedno viselo nekaj neprijetnega in sililo v dušo. Veselilo me je, da bodo veseli planinci to v meni razgnali. Na avtobusni postaji sta se nama pridružila Marija in Ivan. Da bi se razpoloženje v avtu dvignilo, sem prva zaèela pripovedovati šale.

Fant se je hvalil natakarici, da takoj ve, katera ženska mu bo dala.

"Povej, kako to narediš?"

"Vsako povoham in že vem."

"No, povohaj me! Pa še enkrat! Mar si nahoden?"

Vsi so se zasmejali. Led je bil prebit. Nadaljevala je Marija.

"kateri del ženske je veè vreden: nad pasom ali pod pasom?"

Vsi trije smo modrovali in se odloèili za spodnji del. Marija nas je popravila: "Zgornji, ker je mleko dražje kot lizika!"

Na vrsti je bil Ivan.

"Že veste, kako sta Adam in Eva dobila ime?"

Adam se je sprehajal po raju in ugotovil, da mu nekaj manjka. Zagledal je lepo rjavolasko in vzkliknil:'Evo, to mi manjka!' in Eva je dobila ime.Rjavolaska si ogleduje moškega od glave do pet in vpraša:'A, dam?' In tako je dobil ime še Adam."

Šale so deževale. Mož – šofer je postal dobre volje. Temperatura v avtu se je dvignila visoko in med nami je valovilo prijetno razpoloženje. Pripeljal smo se do parkirnega prostora. Zbralo se nas je enajst. Pol kilometra smo hodili ob moèno prometni cesti. Motil me je hrup motorjev in smrad izpušnih plinov. Od baroène cerkve sv. Valentina na Limbarski gori so se oglasili zvonovi, razbijali negativno energijo in vabili k poglabljanju vase.. Dušili so jih glasni avtomobili in le redki smo jim prisluhnili ...

Zavili smo na makadamsko cesto. Šaljivi Arnold se je obrnil proti nam in kar resno zapovedal:

"Ob desetih vsi k maši!"

Èutila sem ost njegove šale. Mož je z užaljenim glasom protestiral:

"Ne sprejemam nobenih ukazov!"

Skušala sem ga umiriti, da ne bi rušil prijetno razpoloženje.

"Si že pozabil Kajuhov verz: 'Èe bi ubogali na vsak ukaz, bi že nas kdaj odnesel plaz!' "

Zaleglo je. Upoèasnila sem korak in molèe stopala zadaj in opazovala naravo. Neverjetno s koliko cvetja nas je to pomlad obdarila narava!. Vijolice so pokrivae velikanske zaplate. Tu jih je bilo mnogo veè kot drugega cvetja.

V misli so prihajale slike iz službenih let. Takrat smo praznovali samo 8. marec – dan žena. Ženska ima res v Evropi, Ameriki in še kje pravico dela. Je pa skrajno preobremenjena, posebno mati. Marsikaj sem v službenih letih delala še poleg pouèevanja. Imela sem veliko veselje razveseljevati ostarele ljudi, posebno upokojenke za 8. marec. Z uèenci sem delala iz papirja košarice in smo jih napolnili s spomladanskim cvetjem. Priložili smo še preprosto vizitke, ki so jih izdelali drobni prstki otrok. Po dve uèenki v narodnih nošah sta nosili darilca po domovih. Na moje in otroško preseneèanje so bile obdarovanke zelo sreène. Uèenke so obdarile s pomaranèami, èokolado in denarjem.

Ob tednu Rdeèega križa sem preko uèencev poizvedovala, èe poznajo katerega ostarelega èloveka, ki živi v samoti. Našli so najrevnejšega starèka. Za zbran denar smo kupili sladkor, moko, kavo, pomaranèe in naredili paket. Z uèenci sem pripravila program s petjem pesmi.

Na sonèen pomladanski dan nas je vodil uèenec med travniki, preko potokov do bajte, kjer je živel samotar. Bajta je bila bolj podobna kolibi. - kup kamenja je pokrivala ploèevina, les in strešna opeka. Imel je samo en prostor. Potrkali smo na prislonjena vrata.. Uèenec, ki mu je veèkrat prinašal mleko, jajce in kruh, ni èakal na odgovor. Odpahnil je vrata. Z radovednimi oèmi smo zagledali starèka v postelji, ki je bil pokrit s starimi cunjami. Ob stisku rok se je sreèal z mojimi oèmi.Njegove oèi so se razprle v sreèen nasmeh. Pozdravila sem ga s prijaznimi besedami in uèenci so mu izroèili paket. Ves èas me je držal za roko. Napovedala sem pevski zbor mojih uèencev. Še bolj je z obema rokama stisnil mojo roko. Z nasmehom je pokazal brezobe èeljusti in žarel od sreèe. Uèenci so prepevali vse pesmi, ki smo se jih v tistem šolskem letu nauèili, ne samo tiste, ki smo jih posebej vadili za ta namen. Starèek je kar strmel vame, kot da sem mu odprla nebesa v njegovo na pol podrto kolibo. Otroško petje je imelo veliko zdravilno moè. Sekste so naredile zvok pozitiven in rastoè, ker so zlati rez ali božje razmerje s posebnimi uèinki harmonije. Vse to je na starèka delovalo prijetno, posebej še iz otroških ust. Najrajši bi nas obdržal v kolibi. Strgati sem morala roko iz objema njegovih rok. Poslovili smo se. Ganjen je gledal za nami. Neka uèenka je vzkliknila:

"Tega starèka smo pa res razveselili!"

Druga je ugotavljala:

"Pravi revež je. Moramo se pridno uèiti, da ne bomo na starost tako samotno v revšèini živeli."

Èutili smo, da smo ta dan naredili nekaj koristnega za starèka in zase. Nisem poznala starèkovega življenja. Ne vem, kako je umrl, ker sem se preselila na novo službeno mesto v Celje.

Materinski dan se v naši mladi državi praznuje šele nekaj let. Prav je tako. Vsako rojstvo otroka je up za nov navdih èloveka, ki bo popeljal svet na višje duhovno življenje. Zato je vsako novo èloveško bitje posebej dragoceno.

Moji vnuki so mi najveèje veselje in prièakovanje. Èrt me najveèkrat obišèe. Presenetil me je z vošèilnico za materinski dan.

Kdo me na svetu najrajši ima?

Skrbno me spremlja, me hrani, varuje,

vse, kar želim si, z veseljem mi da.

Babica zlata!

Danes poklonim najlepši ji cvet,

s toplim vošèilom in željo iskreno,

da bi živela veliko še let.

Babica zlata!

Èakala me je še lièno raèunalniško oblikovana vošèilnica:

"Babica! Prepusti se lepim mislim, ki te navdahnejo, kadar pomisliš na materinstvo!"

Ob èestitkah potomcev sem postala kot ptice na nebu, ki svobodno letajo in pojejo. Objela me je sreèa materinstva!

***

Pot je vodila po kolovozu skozi gozd. Ob obronkih je cvetelo rožnato vresje, dišeèi volèin, bel in zelen teloh. Z oèmi sem iskala, èe bi kje zagledala cvetoèe rumene grmièe drnulj, ki so znaèilne za grièe okrog Pilštanja, mojega rojstnega kraja. Ni jih bilo. Z leve in desne so pod mogoènimi bukvami in smrekami pozdravljali vijolièni cvetovi jetrnika, vse do vrha gore, ki je bila obžarjena v sonèni svetlobi s cerkvijo na vrhu.

Mešalo se je vidno in slušno zaznavanje cvetoèe narave s petjem ptic, s svetlobo med dvema oblikama energij ter zvoèno zaveso glasbe, ki se je preko zvoènikov razlegala do nas.. Ušesa so zaznavala mnogo širši spekter kot naše oko. Oko se je odzivalo na približno podvojeno število frekvence svetlobnih valov: barvni spekter od rdeèe do vijoliène. Uho pa je zaznavalo približno desetkrat toliko frekvence v obliki zvoènih valov, od nizkih do visokih tonov.

Ansambel Gamsi, so imeli ozvoèenje tako glasno, da je bilo boleèe za moje srce, ko smo se približevali vhodu prireditve. Ob buèanju glasbe sta fanta v narodnih nošah podarila vsaki ženski rdeè cvet nageljna v poèastitev materinskega dne. Stregli so še z žganjem in pecivom. Razdelili so 6000 cvetov in še jih je zmanjkalo. Toliko žensk se je ta dan povzpelo na to goro.

Poiskala sem zatišje pred vetrom in buèno glasbo ob cerkvi. Vsi pohodniki sekcije polžkov so se mi pridružili. Zložili smo na kup nahrbtnike. Javila sem se za prvo enourno stražo. Bila je nad vse prijetna. Vsi smo ostali na kupu in se vseprek šalili. Iz nahrbtnikov so potegnile svinjsko peèenko, domaè kruh, sadje in raznovrstno pecivo. Vsega smo imeli v izobilju in ponujali vsakemu svoje dobrote za pokušino.

Predala sem stražo in pohitela v cerkev. Maše ni bilo. Sredi cerkvene ladje sem sedla v klop in se prepustila dvajsetminutni tišini ...

Natanèno sem si ogledala notranjost cerkve. Na oltarjih so bili zamazani, neobrobljeni, razcefrani "prti". Vsi okvirji križevega pota so razpadali. Nikjer ni bilo slutiti sledi, da bi za ta kulturni spomenik skrbeli. Zaprla sem vrata cerkve, ki je spomenik zaviranja svobodnega mišljenja ljudi, ki poka po vseh šivih.

Pred cerkvijo me je spet objel ropot, trušè in bobnenje preglasnih zvoènikov, ki so odvraèali ljudi od narave, prav tako TV ekran in razne stojnice vse naokrog s slašèicami, ki so pravzaprav strup za telo. Oglasila se je še pihalna godba iz Moravè, tamboraši iz Vrhovlja in zapeli so pevci. Vse je plesalo. V drugih oèeh so iskali sreèo ...Tudi s sreèelovom so poskušali na lahek naèin priti do dobitka ...

Ni mi bilo do take zabave. Mnogo sreènejša sem v kraljestvu najveèjega mojstra narave, njenih glasov, gamsov in dugih živali.

S 773 metrov visoke gore je bil imeniten razgled tja do vrhov Julijcev. Po gori sem se sprehodila v upanju, da najdem lilije, ki so tu nekoè rasle. Nisem jih videla..

Nekateri planinci so se slekli do pasu in sonèili .. Mene je prehudo glasna glasba in množica ljudi izèrpavala. Komaj sem èakala, da zapustimo goro in se tako rešim neprijetnega trušèa.

Na hitro smo se zaèeli spušèati v dolino. Na desnem bregu je cvetelo nekaj telohov. Ubogi cvetovi so našli smrt od rok starejšega možakarja, ki jih je strastno trgal v šopek ...

Objel nas je gozd s prvimi poganjki nežnih popkov. Uživala sem v energijah ljubezni, ki jo je najveè spomladi v naravi. Mnogi nam ponujajo široko asfaltirano pot, po kateri naj hodimo v življenju, da pridemo do cilja. Ne spoznajo, da je ta pot veljala za doloèeno osebo. Za vsakega je drugaèna. Morda bolj strma in trnjeva, a na koncu posuta s cvetjem. Ravnati se je treba le po naravnem zakonu: "Ljubite dobre ljudi in Božjo energijo, kakor samega sebe."

Na tej poti spoznavamo globino svoje duše in razsvetlimo temo.. Negativni ljudje nas lahko zavedejo na slepo pot. Èe se cenimo on ljubimo, bomo to spoznali in se jih rešili. Predati se je treba Božji energiji in belim vodnikom, ki nas pripeljejo do ljudi s podobnim mišljenjem. Nekateri nas tako ali drugaèe spremljajo skozi vse življenje.

Na Menino planino ( 1508 m)

Za pohod se nas je zbralo štirinajst. Odloèili smo se, da se popeljemo do vznožja planine s tremi avtomobili. Bil je indigo dan, to je dan, ko ljudje povedo najveè svojih iskrenih resnic. Ker mož teh sposobnosti èutenja nima, sem ga nato opozorila, naj bo pozoren, da bo lahko to resnico èutil na lastni koži.

V našem avtomobilu nas je bilo pet: Marija, Vlado, Ivan, mož in jaz. Ivan je bil posebno dobre volje in je kar sejal svoje resnice iz preteklosti. V službi je bil v tovarni Kors konfekcijskih oblaèil. Z odloèbami je odloèal, koga bodo odpustili ob ustanavljanju samostojne Slovenije. Hudo mu je bilo, ker je moral odpustiti odlièni in pridni sodelavki, ki sta bili naenkrat iz druge države ...

Pripovedoval je razne anekdote iz življenja. "Zelo zanimiv mi je bil vikend ob vinogradu mojega prijatelja. Nekega dne me je povabil na obisk, Res, vikend ima zrejen po visokih štandardih. Prijatelju sem ponudil obesek za kljuèe s pripombo: 'Na obesek moraš obesiti pravi kljuè, ki odpira vsa vrata!' "Gromko se je nasmejal ob tej ugotovitvi.

Hitro sem mu odgovorila:

"Ljubezen odpira vsa vrata in je najboljši kljuè v življenju. Deluje povsod. Ni težko pasti na kolena, hoditi po vseh štirih, samo da dosežeš cilj: to je ljubezen do sebe. Vabim te, da pridno treniraš s hojo in se èez nekaj let z mano povzpneš na vrh Kilimndžare. Oba premagujeva rak in to bo za naju dvojni uspeh: povrnjena bo vera vase in preden bova na gori, bova znala ljubiti sebe, slovenske gore, z njimi lepo Slovenijo ter dokazala, kaj èlovek zmore z vero in ljubeznijo."

"Imaš prav. Ni potrebna samo fizièna moè. Še bolj je potrebna duhovna."

"Vse bova zmogla. Tudi denarne težave bova premagala. Leto dni pred odhodom bomo napisali raznim donatorjem za finanèno pomoè. Ker se oba boriva z zahrbtno boleznijo, upam, da bomo nabrali dovolj denarja za ta podvig."

"Mene še èakata dve operaciji na obrazu: zunanja in notranja. To delata dva zdravnika špecialista. Verujem v njuni sposobnosti. Bom zdržal. Kadar me na pohodih slikajo, rad skrijem iznakaženi obraz, da sliko z veseljem pogledam, kadar sem sam doma."

"Niè se ne skrivaj! Pokaži ljudem, kako se ceniš in nakljub vsemu vsak trenutek veselo živiš."

"Koliko kilometrov sem prehodil na Kliniènem centru v Ljubljani po podzemskih hodnikih! Po dve uri na dan sem treniral in si pridobival kondicijo. Bil sem korajžen!"

Še je drobil drobtinice iskrenosti. Tajnik planinskega društva je pripomnil:

"Še nikoli nisi bil tako zgovoren med nami!"

"Kaj hoèeš. Toliko sem že star in toliko pretrpel , da upam glasno povedati svojo resnico."

"Raka dobimo, ker predolgo molèimo o svojem trpljenju. Celice podivjajo, ker so preobremenjene z našo duhovno boleèino, ker delamo na povelje drugih. Ni veè pretoka energije ljubezni skozi naše telo. Znajdemo se v bolniški postelji!" sem pomodrovala še jaz.

Osem kilometrov pod vrhom smo izstopili. Potopili smo se v smrekov gozd in manj govorili. Prviè sem videla modre markacije, ki predstavljajo vezo. Na drevo je bila obešena tabla z napisom "kopalnica" z zobno šèetko in èrnim glavnikom. Mateja je zgrabila zobno šèetko, jaz pa glavnik, da si poèešem lase, ki so se po kemoterapiji odlièno porasli.

S hojo po gozdu v resnici okopamo svojo dušo in z mislimi preèešemo naše notranje doživljanje, umsko, psihièno, predvsem pa subtilno, ki se med ljudmi najbolj razlikuje. Z vsem tem pa okrepimo svoje fizièno telo.

Uživala sem pod visokimi smrekami in redkimi jelkami in moje misli so pohitele visoko v nebo ...Pod redkimi drevesi so nas pozdravljale spomladanske cvetice. Na veèji jasi so nas pozdravili rožnati svetovi teloha. Od jase do jase ga je bilo veè. V vsem svojem življenju ga nisem videla toliko kot ta dan. Višje ko smo se vzpenjali, veè vrst in barv je bilo pomladanskega cvetja.

Ob zadnjem vzponu proti koèi, so še ležale veèje in manjše zaplate snega. Pred koèo smo posedli na lesene klopi ob mizah. Jedli smo hrano iz nahrbtnika. V koèi ni bilo vode. Roke smo si oèistili kar s snegom.

Spoèiti smo krenili na vrh Menine. Sonce je moèno sijalo na južen sneg, kateremu se na vzponu ni dalo izogniti.Posamezniki smo ugotavljali, da bomo morali kupiti nove èevlje, ker so nas na to opozarjale premoèene hladne nogavice v èevljih.

V opojni svetlobi smo se vzpenjali po stopnicah na razgledni stolp. Pod nami so se na oazah brez snega bohotili rožnati telohi in modre èebulnice. Na obzornici so se risali vrhovi okoliških planin v peneèi pomladi. Vse se je v nas smejalo v tej lepoti. Imela sem obèutek, da sem tudi v duši napravila stopnièko višje razgledanosti ...

Na Snežnik ( 1796 m)

 

Zvezde so že ugasnile, ko sva se z možem pripeljala do avtobusne postaje. Drug za drugim so prihajali planinci in se posedli v nov udoben avtobus. Zbralo se nas je devetintrideset. Posamezniki so v besedah obèudovali naravo in urejenost okolja. Ob vsej poti so bile velike hiše z vrtovi. Enoglasno smo potrjevali, da smo Slovenci bogati, a se veèina tega ne zaveda.

Med vso vožnjo je bil šofer odlièno razpoložen. Ves èas je vrtel kasete z dalmatinskimi pesmimi. Prijetne melodije so valovile skozi vsa srca v avtobusu.

Pri planinskem domu Svešèaki pod Snežnikom smo posedli na lesene klopi. Dobro razpoloženi smo se še okrepili z malico iz nahrbtnika kot po navadi. Bolj žejni so hrano zalili še s pivom. Spoèiti in s smehom na obrazu smo šli po dobro oskrbovani gozdni poti do vrha. Èeprav ima okolica Snežnika izredno mnogo padavin – nad 3000 milimetrov, je bil ta dan sonèen. Gozd nas je varoval od premoènih sonènih žarkov. Vso pot do vrha in na vrhu smo veselo klepetali in uživali v lepotah Slovenije, ki èloveka navdihuje, kamor koli zre oko. Nikakor se nismo mogli loèiti od tega lepega kotièka Slovenije, tako smo se šele v poznih urah vrnili domov.

Portorož

Že desetletja sem želela preživeti dopust na naši lepi slovenski obali. Konèno se mi je želja uresnièila. Preko agencije "Sonèek" je mož rezerviral sedemdnevni dopust v hotelu Lucija. Veselila sem se, da si bom ogledala Portorož po dolgem in poèez. V hotelu je delovala za agencijo "Sonèek" prijetna študentka Katja, ki je poskrbela, da je bilo bivanje bolj razgibano in da smo spoznali zanimivosti okolja.

Zaradi prebolevanja rak so mi zdravniki odsvetovali vsako sonèenje, še veè, èim manj sonca! Silno rada plavam. Na plavanje sem hodila že ob sedmi uri zjutraj, popoldan pa po sedemnajsti uri, ko je sonce že zahajalo. Pri jutranjem plavanju je bilo tudi morje najbolj èisto in mirno. Imela sem vselej družabnike galebe. Na meji plavalnega prostora so bili zabiti leseni stebri, približno po petdeset metrov narazen. Na teh stebrih so posedali galebi. Vsak dan sem jih z zanimanjem opazovala in se skušala energetsko povezati z enim galebom. Ves èas plavanja, v dolžini petsto metrov, je èepel na stebru in se ves èas plavanja obraèal proti meni. Dnevno sem preplavala dva kilometra in v moji navezi je bil galeb. Mnogo sem se sprehajala ob obali, opazovala in obèudovala ptice ob obali. V velikih jatah so se spreletavale nad morsko gladino. Zdaj so jate zavile v levo, naenkrat so se zasukale na desno in potem šinile kvišku proti nebu. Nevidna energija "radarjev" v njihovih možganih jim omogoèa, da se gibljejo skladno kot ena.

Ob solinah je sedelo najveè jat galebov. Nisem mogla ugotoviti in tudi nihèe mi ni znal povedati, kaj jim je tako všeè na solinah, da so se le redkokdaj dvignili v nebo.

Ob morju sem se sijajno poèutila in mnogo gibala na svežem zraku ter tako pridobivala ob morju kondicijo za gore.

 

V Kiel

Vsako potovanje je napor in hkrati pridobivanje fiziène moèi. Moram priznati, da to vse sprejmem z veliko mero dobre volje in s to dobro voljo cepim tudi moža.

Po kemoterapiji imam veèjo težavo s telesno težo. Kljub redni telovadbi in zmanjševanje kolièine obrokov, sem komaj vzdrževala, da se teža ni poveèala. Popotnica je bila v glavnem voda in sadje. Mož pa si je kupoval, kar je želel.

V Pragi smo se ustavili pri prijatelju, ki je senator, kar na službenem mestu, kakor je želel. Razkazal nam je palaèo parlamenta in v njej povabil na kosilo. Palaèa je v celoti obnovljena, razkošno opremljena in v pravem blišèu. Pri vstopu je bila stroga kontrola in dobili smo sponko za obiskovalca, da smo lahko prosto hodili mimo varnostnikov. Vse je bilo v veèjem razkošju, kot je pri nas.

Pozno popoldne smo se odpeljali k prijateljem v Sokolov, s katerimi smo v stiku že trideset let. Prièakali so nas z razkošno veèerjo. Tu je bila moja teža v veliki nevarnosti. Apetit sem imela velik, miza se je šibila pod dobrotami, gostitelji pa so neprestano ponujali vse vrste jedi, da sem jih vsaj poskusila. Èeprav sem se hrane na vse naèine branila, sem šla preveè sita spat. Naslednja dneva so nas vodili na kosila po restavracijah. K sreèi so že znali delati dobre solatne krožnike, da sem tako manj obložila svoje boke.

Gospodinja naju je pridno vodila po trgovinah. Nakupila sem si prejice in prtièkov za vezenje, da lahko podarjam dobrim ljudem vezenino ljubezni.

Prijateljica je imela posebno skrb za dobro hrano. Ker naju je èakala 700 kilometrov dolga pot, naju je obložila z bogato popotnico redilne hrane in s sadjem. Tako ni bilo nobene nevarnosti, da bi kaj shujšala.

Vožnja s pomoèjo zemljevida je potekala brez napak. V Kielu sva kupila karto z naèrtom mesta. Tu so nastale težave, ker ulice niso dobro oznaèene in je mnogo enosmernih cest. Kar eno uro sva vozila po enosmernih ulicah, èeprav sva bila od prijateljev oddaljena le 300 metrov. Mož se odlièno znajde v okolju in je pravi oficir . Ustavila sva se. Izstopila sem. V križišèu sem si ogledala imena ulic in primerjala z naèrtom mesta, da sva ugotovila kod naprej. V petih minutah sva bila pri prijateljici Renati. Že eno uro so naju èakali z veèerjo.

Bila sem že strašno laèna. Komaj sem èakala, da sem si lahko naložila hrano na krožnik. Renata je vitka in zelo malo je. To vem že dvajset let. Tudi hrane ponudi malo. Posledice so jasne: vsi v družini so vitki in kljub temu delajo s polno paro! Vse dni sem težko premagovala lakoto ob pièli hrani in si prisegla, da bom tudi doma jedla malo, pa èeprav sem kot požrešen otrok komaj èakala na naslednji obrok.

Kljub prisiljenemu "treningu" z manj hrane, je bilo moje poèutje ves èas na višku. Z Renato sva si ogledali mesto in šli po trgovinah. Kupila sem mavrièno blago za veèerno obleko in usnjen nahrbtnik za vsakdanjo rabo. Èeprav sem že babica, mi kakšne ideje mladenk pridejo prav in jih posnemam.

Dr. Ludvik Steindorff, Renatin mož, naju je peljal na univerzo v svoj kabinet. Pokazal nama je knjigo "Zgodovina vojaških zemljevidov na Slovenskem". Že leta 1730 je bil na primer natanèen opis, kam se lahko strelja od Tržaške cerkve pri Rogaški Slatini, katere pridelke kmetje v okolici prodajajo in kam in tako dalje. Žalostno za Rogaško Slatino, da kot uèiteljica v tem kraju leta 1963 nisem mogla v knjižnici dobiti podobnih podatkov za pouk v tretjem razredu in tudi noben, ki sem ga spraševala, ni znal povedati bistva,da bi uèenci bolje spoznali vrednost okolice in tako še bolj vzljubili svoj kraj .

Na devetdnevnem potovanju sem imela le eno težavo – moèno so mi zatekale noge. To je bilo kar normalno, saj sva prevozila tri tisoè kilometrov. Ves èas sem morala pri miru sedeti v avtomobilu, brati zemljevid in opazovati smerokaze. Tudi to je bil trening za Kilimandžaro!

Na Rodico

 

Vsa navdušena in vesela sem bila, ko je mož delal naèrt za planinarjenje v poèitnicah in bom tako zgubila nekaj kilogramov.

Dan pred odhodom ni bil preveè vroè. Kar valovilo mi je srce od prijetnega razpoloženja. Veselila sem se naslednjega dne, ker sva planirala pohod na Rodico. Vso organizacijsko skrb sem prepustila možu.

Vstajanje je bilo ob peti uri. Na hitro sem hotela obleèi kratke hlaèe, a v pasu jih nisem mogla zapreti. Za pohod na Snežnik so mi bile še povsem prav. Malo sem se zresnila in potegnila nase rdeèe raztegljive hlaèe, ki "rastejo" hkrati z mojo debelostjo. Mož je to pot pripravil zajtrk, a sem se mu skoraj v celoti odpovedala.

Mož se je obnašal po vsebini šale "spreminjanje teže":

Zjutraj je ženska èisto lahka: "Mucika moja!"

Opoldne je že težja:" Koza, vse si prismodila!"

Zveèer: "Krava nerodna!"

 

Poslovila sem se od rac, psa Mira in muca Luciferja. Ob šesti uri sva bila že v Celju pri snahi in vnukoma, ki so se odloèili, da planinarijo z nama.. Mož je popil obvezno èrno kavo in že smo pohiteli po stopnicah k avtu. Stlaèili smo nahrbtnike v prtljažnik in vseh pet smo našli prostor v avtu. Zdrveli smo v sonènem jutru proti Bohinju. Vleènica Vogel je po veèletnem premoru ta teden zaèela obnovljena zopet delati. Iz gondole je bil prekrasen pogled v dolino. Po petih minutah smo izstopili, ker smo bili že na vrhu. Pohiteli smo v planinsko koèo "Pri mesarju", da napolnimo želodce (že spet!) in se razgledamo po okolici. Nebo je bilo umito in brez oblaèka. Malo me je zaskrbelo, ker sem doma pozabila kapo in klobuk, da bi zašèitila glavo. Pred soncem sem se morala varovati zaradi prebolelega raka in strupenih zdravil. Brrr!

Pred moènim soncem smo se napackali z zašèitnim faktorjem 20! Intuicija mi je kar naprej šepetala, da je zame zašèitni faktor bolj škodljiv kot sonce in prav tako vsem ljudem, ki ga uporabljajo. Prava zašèita pred soncem je, da imamo primerna oblaèila in se že od pomladi vsak dan postopno veè gibljemo na soncu, vse do osem in veè ur na dan, èe hoèemo planinariti v visokih gorah. Na Kilimandžaru, pa bi bilo dobro za nekaj ur namazati te strupene faktorje, ker je tam sonèna svetloba moènejša kot smo jo mi navajeni v naši domovini in bolj nevarna kot te kemijske maže.

Razvrstili smo se za vožnjo s sedežnico na Orlovo glavo. Sedeti sam, vdihovati gorski zrak, se razgledovati s ptièje perspektive, je bil resnièno užitek nad užitki! Kot v življenju je bil tudi tu sestop na trdna tla, zelo zahteven in morala sem biti skrajno previdna.

Na grièku, malo nad Orlovo glavo, je bil smerokaz v vse smeri na vrhove in tudi èas hoje, le za Rodico ni bil èas oznaèen. Neki planinci so se s pomoèjo zemljevida ogledovali okolico in na pamet ugotavljali èas hoje. Vprašala sem jih za èas hoje na Rodico, kajti vse je v naravi lažje, èe že imaš zemljevid, žal imamo za svoje življenje nevidne zemljevide: vsak èas moramo znaèajsko rasti. To je edino zagotovilo, da ne zaidemo v moèvirje, kjer se žalostno brezizhodno pogrezne v blato ...

Postaven planinec je zaskrbljeno pogledal moje obline in odkimal z glavo:

"Ko vas takole pogledam, boste na Rodico hodili najmanj pet ur!"

Res je moja tehtnica v kopalnici vsak dan kazala mnogo preveè kilogramov, a verovala sem, da bom hojo zmogla. Mož je bil rezervni oficir, znal je dobro brati karto, uporabljati kompas, izraèunavati azimut, posebno pa komandirati, zato sem mu verjela, da je do Rodice hoje le dve uri in pol. To pot sem bila tudi nad tem njegovim znanjem razoèarana ...

Naša èeta: vnuka Rok in Èrt, snaha Darja, mož in jaz smo se zagrizli v strmino. Sonce je na planinski pešèeni goloti neusmiljeno pripekalo. S snaho sva veliko klepetali in to mi je še obremenjevalo hojo v strmino. Na hitro so pojenjale moje moèi. Da bi bilo moje poèutje še slabše, sem se spomnila izjave osebne zdravnice prejšnjega dne:

"Zaradi jemanja zdravil ZYPREXA ne smete hoditi po soncu in se preveè naprezati."

Srce mi je hitreje bilo kot po navadi. Po eni uri hoje sem èutila pri srcu moèno boleèino. Ob stebru za vleènico je bilo malo sence. Glasno sem povedala svojo odloèitev.

"Moram se odpoèiti. Zdi se mi, da ne bom mogla nadaljevati poti. Zrak je prevroè, sonce neusmiljeno pripeka, pot pa je po sami golièavi. Prviè se dogaja, da me srce moèno boli."

"Sama se moraš odloèiti!" je mož kazal razumevanje, ko je videl, da težko lovim sapo.

"Sem se že odloèila. Vrnila se bom do avta,kjer vas bom v prijetni senci prièakala."

Hotel se mi je še pridružiti vnuk Èrt. Morali smo ga preprièati, da je za njega pravo razkošje za krepitev njegovega mladega telesa hoja v soncu po tej golièavi in še kaj zanimivega bo sam odkril, èe bo pozorno opazoval naravo. Nadaljeval je pot.

V senci sta že sedela planinca Matevž in Martina. Tudi ta dva je zdelovalo premoèno sonce. Prišla sta iz druge strani in imela za sabo tri ure hoje. Med nami se je razpredel globok razgovor o življenju. Martina je bila èlovek izrednih sposobnosti in delovnih zmogljivosti, zato je povsod bila dobrodošla. Vsi trije smo se odpeljali v dolino. Po GSM je sporoèila sorodnikom na Bledu, da se slabo poèuti. Sorodniki so prišli po nju in odpeljali na Bled.

Namestila sem se v senco pod "dežnik" pri bifeju ob gondoli. Naroèila sem kavo z mlekom in liter magnezijeve vode DONAT iz Rogaške Slatine. Boleèine so popolnoma izginile in poèutje je bilo odlièno. Kramljala sem s turisti, ki so prihajali na gondolo in odhajali.

Okrog petnajste ure sta prisedla planinca, ki sta bila na Rodici. Ženska je bila bolj pametna kot jaz. Pred moènim soncem je imela na glavi slamnik. Priznala sta, da je bila pot po sami golièavi na vroèem soncu silno naporna in je trajala veè kot šest ur v obe smeri. Naši pogovori so potekali na razliènih nivojih življenja: o družini, službi, zabavi in duhovnosti. Med tolikem klepetanju smo se predstavili drug drugemu. Z mano sta bila Nataša in Dušan. Na kratko sem jima po èutenju povedala osnovno osebno karakteristiko. Nataša je bila tako navdušena nad mojim zadetkom v èrno, da mi je podarila planiko z opravièilom:

"Vem, da jih je prepovedano trgati. Bilo jih je toliko na trati, da se nisem mogla odpovedati skušnjavi po želji, da nesem kakšen cvet domov. Kar po njih sva hodila. Upam, da nisem naredila prevelike škode, ker sem dve utrgala."

Sprejela sem ukradeni dar ob slovesu. Sreèa za oba, da nista brala mojih misli, ki so bile na strani zašèitenosti našega prekrasnega redkega planinskega cvetja. Ta dan je bilo na Rodici najmanj sto ljudi. Èe bi vsakdo utrgal dve planiki, bi že ta dan ne bilo na širni planjavi nobenega cveta veè!

Ob osemnajsti uri se pripeljala z gondolo moževa "èeta". Bili so utrujeni kot vojska po hudi bitki in kljub zašèitnim kremam moèno ožgani od sonca. Èeprav zdravi in èili, so hodili dobrih šest ur po moèno razgretem kamenju. To bi bilo zame ta dan glede na poèutje resnièno preveè.

Na vožnji domov smo se oglasili pri moji življenjski prijateljici Ljubinki v Kranju. Pred tremi meseci ji je umrl mož. Èeprav je štela petinosemdeset let, je mladostno zalivala cvetje na vrtu. Pustila je delo in nas odpeljala v senco na teraso. Postregla nam je z vso prisrènostjo kot to ona vselej zna s hladnimi sokovi, sadjem in pecivom. Pogovarjali smo se o sklepni pripravi moje knjige "Taborniški spomini", ki je pravzaprav moj prvenec, založnik pa Obèinska zveza tabornikov Kranj.

Malce utrujeni smo se poslovili z željo, da se sreèamo z Ljubinko na mojem domu.

Prviè pri planinarjenju nisem dosegla vrha. Zame je bil vseeno pouèen dan. Zavedala sem se, da teh zdravil sploh ne potrebujem. Ko sem bila nazadnje v psihiatrièni bolnici, kamor me je mož z najveèjim veseljem spravil, sem v kritiènem trenutku, hudo razdvojenega bolnika obvladala v besedah in odnosu, kar ni uspelo sestram, ne zdravniku. Èudili so se moji sposobnosti. Takrat sem se globoko zavedala, da obvladam energije, ki jih že desetletja raziskujem, na visoki ravni. Je pa v tem èasu to med ljudmi s konvencionalnim obnašanjem zame in mnoge najveèje zlo, ker si za njih "nenormalen". Zdravnico sem vprašala, kdaj naj preneham s temi strupenimi tabletami. K sreèi je bila ta zdravnica zelo razgledana, zato je dejala:

"Po vašem obèutku!"

Tako sem na poti domov sklenila, da preneham z njimi, ker mi jemljejo moè, dobro voljo in prebava se je popolnoma "podrla". Mož je bil najmoènejši pristaš mojih "zdravil", ker je mislil, da ga s pomoèjo njih nimam veè na telepatiji, kadar je po veè ur službi odsoten od doma. Zmagoslavno sem mu povedala, da kljub mojim moènim strupenim "zdravilom" v bolnici, je moja telepatija brezhibno delovala, ker je že z mano v navezi na možganih šestinštirideset let in še nisem našla zapore, da bi ga iz mojih centrov možganov odklopila, kar mi je za mnoge druge že uspelo. Odslej me nikoli veè ni vprašal, èe sem vzela zdravilo ...

 

Èeška koèa (1543 m)

Moje poèutje se je z dneva v dan obèutno izboljševalo. Že v enem tednu sem imela za en kilogram manj teže. Požvižgavala sem si, ko sem si pripravljala nahrbtnik in slamnik. Strupene uèinke zdravil sem že do dobra spravila iz telesa, zato sem verjela, da me srce ne bo veè izdalo.

To pot je bilo vstajanje že pred èetrto uro. Ob šestnajsti uri sva morala biti doma, ker je mož za to uro naroèil, da mi pripeljejo "moderen" , najboljši in sploh jogi za moje zdravje, za katerega je bila samo ena resnica: z reklamo so moža preprièali, da je preplaèal trikrat vrednost jogija in skušal na ta naèin poskrbeti za moje zdravje, ne pa s svojo ljubeznijo ...

Z avtom sva se pripeljala do zaèetne postaje tovorne žiènice. Planinska pot je bila speljana skoraj do vrha skozi gozd. Hodila sva skoraj ves èas po senci in s hojo ni bilo nobenih težav. Nekoliko zahtevnejša je bila Hudièeva pot, ki je bila vsekana v kamen in zavarovana z železno vrvjo. Vso pot sem z lahkoto prehodila. Bila sem poèasna kot polžek. Po oznakah je moè to pot prehoditi v eni uri in deset minut, jaz pa sem hodila uro in petinštirideset minut. Tudi pri spustu nisem bila hitrejša. Levo koleno me je moèno bolelo in "pozdravljalo" pri vsakem koraku.

Koèa je bila izredno èista in lepo urejena. Posebej so izstopale sanitarije s tušem, ki so bile najbolj skrbno urejene v tej koèi, v primerjavi z drugimi, ki sem jih do sedaj obiskala v naših gorah.

Pri koèi je bil velièasten razgled severnega proèelja zahodnih Grintavcev in gora: Skuta, Kranjska koèa, Dolgi hrbet, Koèna ...

Ves dan sem bila dobro zavarovana pod drevjem pred prevroèim soncem. Moja duša je svobodno plula visoko nad oblaki z belimi energijami ljubezni ...Ob šestnajsti uri sem sreèna in prijetno utrujena stopala že po domaèih stopnicah v kopalnico in na novo drago ležišèe, da potonem v sladke sanje ...

 

Planinski dom Brnica ( 457 m ), pohod s polžki

Starejši sin Gorazd je alpinist in je že bil na Kilimandžari, zato sem ga vprašala, èe je pripravljen biti vodja naše odprave. Takoj se je strinjal. Opozoril me je, èe resno mislim na ta težavni vzpon, moram vsak dan vsaj eno uro hoditi, poleg pa še redni pohodi na gore. Zanimalo me je, koliko ur hoda bo najveè v enem dnevu. Hudo resno mi je poroèal:

"Draga mama, zadnji vzpon na vrh in vraèanje k drugi koèi je šestnajst ur hoda in to v neugodnih planinskih in vremenskih razmerah. Pri mojem vzponu je bilo ugodno vreme, komaj minus pet stopinj. Temperatura pa lahko pade tudi na minus dvajset stopinj. Zato je moraš vsak dan hoditi in hoditi, ne glede na vreme. V gorah ne smeš pretiravati. Èe hodiš veè kot zmore tvoje telo, se lahko zgodi, da dva meseca ne boš mogla trenirati."

Moram priznati, ko sem slišala "šestnajst ur hoje v enem dnevu", mi je kar zmanjkalo sape. Po "šovu" z rakom, sem najveè hodila osem ur na dan s pogorja Triglava. Zadnja dva kilometra sta bila silno težavna in sem komaj zmogla. To je bilo prvo leto po operaciji in od takrat imam težave s kolenom. Pretiravala sem. Telo še ni bilo niè utrjeno. Drugi niso razmišljali o moji šibkosti, ker se nisem nikoli pritoževala, sama pa se še tudi nisem imela toliko rada, da bi na moževo povabilo rekla NE, ko je na goro peljal svoje asistentke. Kar za leto dni sem morala odmisliti vse daljše pohode, zaradi težav v kolenu.

Zdaj sem si pa dejala:

"Punca, drži se! Trenirala boš in tvegala. Morda ti pa le uspe!"

Danica, vodja polžkov se je oglasila po telefonu:

"Vabim te na pohod na dom Brnica. Ne bo težka pot. Samo dve uri in pol v eno smer. Hrana iz nahrbtnika."

Ponudbo sem sprejela z obema rokama. Na železniški postaji se nas je zbralo pet, a Danici se ji je posreèilo kupiti skupinsko karto do Celja. V Šmarju se nam je pridružila še Marija, v Celju pa še: Eli, Elizabeta, Marjan in Pavle. Upokojenec Marjan je takoj ugotovil, da smo ženske v veèini. Zaèel je takoj osvajati na svojstven naèin, da smo se vsi smejali.

"Marija, ti si cela moja, Danica pa samo od pasa dol. Cilka veš, ti si pa najlepša med planinkami. Tako ima vsaka nekaj in še jaz sem zadovoljen."

Elizabeta ga je grdo pogledala, ker je ni omenil. Opazil je in hitro dodal: "Elizabeta, ti si tudi moja!"

"Tako se paè osvaja, kadar srce hoèe, a od starosti ono noèe. Na nek naèin se moraš zadovoljiti!" sem poredno dodala, ko smo korakali po mojem velikolikokrat prehojenem drevoredu parka ob Savinji, ko sem živela v Celju. Z našim psom Šarijem sva ga prehodila v vseh letnih èasih vsak dan, ne glede na vreme in moje zdravstveno poèutje. Šari je imel posebno veselje vohati spomladi, poleti in jeseni, vèasih tudi pozimi; mlade zaljubljene pare, ki so se objemali in poljubljali ali sloneli ob drevesu. Pare ob drevesu je mnogokrat tudi poškropil po dvigu noge, da so se zaljubljenci od nenadnega "blagoslova" z vzklikom razleteli, kot da jih je kaèa oplazila. Šari se ni zmenil za njihove vzklike, paè pa je rad zavil v Savinjo in se malo okopal. To je poèenjal tudi pozimi v najhujšem mrazu. Soseda v bloku me je opozarjala:

"Gospa, psa morate bolj èuvati, ker se vam bo nevarno prehladil. Mi smo tudi imeli psièko in so se ji vnela od prehlada ušesa. Zavijala sem ji glavo v ruto in nikoli veè peljala ob Savinji."

"Našemu se ne bo niè zgodilo. To je šarplaninec in prenese vsak mraz. Vi ste že imeli psico z redovnikom. Te so slabše kvalitete. Kolikokrat peljem psa na sprehod z vroèino 39 stopinj Celzija, pa sem še vedno živa, ker si domišljam, da mi sprehod ob Savinji koristi. In mi tudi res. Zato se ne bojim za našega korenjaka."

Vse te neumnosti sem razlagala med potjo in zagotavljala, da nam tudi mraz ne škoduje, èe smo v to mirno preprièani.

"Veste, prijatelji, na kavo pa moramo v upokojenski bife na Muzejskem trgu!" nas je zaèel Marjan preprièevati.

Zavili smo na desno v bife. Izkazalo se je, da nas je bilo veè kot polovica tistih, ki ne pijemo kave. poèasi sem med klepetanjem spila pol litra vode.

V sivem dnevu, ko je bilo sonce skrito za oblaki smo krenili naprej ob Savinji proti viseèemu mostu. Hodila sem na èelu kolone. Hoja je bila v hladu nadvse prijetna, èeprav je bil na koledarju avgust. Po prehodu èez Savinjo je cesta vodila skozi gozd. Naenkrat nas je smerokaz usmerjal naprej v desno po cesti. Eli nas je preprièala, da je lepša pot v smeri Liboje, ker je že tod hodila. Rade volje smo sprejeli njen predlog. Zame je najlepša pot po zelenih travnikih in po gozdnih poteh obloženih z listjem. Hoja po gramozni cesti je podobna vrtnicam brez cvetja, ki èloveka samo utruja ali trnje pika.

Eli je bila prijetna ženska za razgovor z mnogimi življenjskimi izkušnjami in prav tako v hoji.. Prehodila je slovensko transferzalo in še dve drugi poti,katerih imen se nisem zapomnila. Èeprav je že imela dvojni zlom noge, s hojo v gore ni prenehala. Ves èas sva hodili na èelu kolone, kljub neumornemu kramljanju, sva bili prehitri. Danica je veèkrat zahtevala, da sva poèakali ostale prave polžke. Na križišèih poti je Eli sama obstala,ter èakala zamudnike, da ne bi zašli. Sama je že veèkrat prehodila to pot in jo je dobro poznala. Glasno sem obèudovala smrekov, borov in bukov gozd, v katerem je bilo mnogo kostanjevih dreves,na katerih so se bogato bohotile zelene ježice. Kritizirala sem nezadovoljne Slovence, ki se ne zavedajo, kako smo naravno bogati z gozdovi, nepreglednimi livadami s cvetjem, ki èloveku že s hojo med njimi prinašajo zdravje in ljubezen, ki valovi od vsepovsod, da se èlovek vrne s takega pohoda zdrav domov. Nikjer na svetu ni takšnih lepot. Po obiskih vrtcev do univerze v raznih državah pa sem kot uèiteljica spoznala, da smo izredno nadarjen narod, le premalo vere imamo vase in preveè zaupamo tuji pameti, ki ni najbolj modra za naše življenjsko okolje in slovensko dušo.

"Žal še vedno premalo Slovencev hodi v naravo in gore po zdravje!" sem sklenila svojo kritiko.

"Res je. Na vsakem pohodu uživam. Ko pridem domov, opažam, da se z možrm vedno bolj oddaljujeva. Mož je Srb in ni ljubitelj naših gora. Sreèa je, kjer imata mož in žena skupne želje." Je dodala Eli.

"Na skupni poti do cilja se marsikatera težava lažje premaga. Èlovek se uèi iz napak. Vsaka situacija je na neki naèin drugaèna. Èlovek mora biti hvaležen za vsako težavo. Najpomembnejšo lekcijo sem se nauèila, ob premagovanju raka, ki pa še ni konèana, zato se še kar naprej pojavljajo kakšne težave zaradi njega. Barbara Browes trdi, da organizem po sedanjem naèinu zdravljenja potrebuje dvajset let, da se obnovi. Med tem èasom mora spremeniti mišljenje, odnose, naèin prehrane in gibanja. Zaenkrat uspevam kar naprej tekmovati sama s seboj."

"Uspeli boste. Sploh se vam vidi, da ste imeli veèje težave v življenju in ste jih premagali."

"Je sploh kdo brez težav? Razlika je samo v težavnostni stopnji in kako èlovek zna vse z optimizmom prenašati. Katera letnica ste?"

"Triintrideset."

"Se mi je zdelo, da ste starejši. Jaz sem pet in trideset. Planinci se po navadi tikamo in starejši da predlog."

"Velja! Kar podali si bova roki. Jaz sem Eli. Tako so me v mladosti klicali. Danes je vse iz mladosti najlepše!" se je nasmejala.

"Cilka! Mene še vse najlepše èaka.!" sem potrdila s stiskom roke.

Umolknili sva. Ona v svojo mladost, jaz pa v lepoto trenutnega razpoloženja in okolice. Do koèe na Brnico sva prišli prvi. Hodili smo tri ure in ugotovili, da smo izbrali daljšo pot, ki pa je bila mnogo lepša in bolj bogata z energijami narave.

Kljub lahki poti smo bili vsi potni.Nekateri so se zaèeli kar pred koèo preoblaèiti. Jaz to rajši delam brez gledalcev. Pohitela sem v koèo na stranišèe. Danica ni spoznala mojih namenov in že je bila glasna.

"Niè v Koèo! Zmenili smo se, da je hrana iz nahrbtnika in jedli bomo zunaj na svežem zraku ob lesenih mizah in klopeh!" sem še na stranišèu poslušala in se sama pri sebi smejala. Bila je strožja kot jaz uèiteljica v šoli. Je že res, otroci potrebujejo mnogo ljubeèih besed.

Prisedla sem k zgovorni Eli, ki je bila še sama pri mizi pod mogoèno jablano. Tu je bilo mnogo lepše kot še v tako moderni koèi ali kakšnem hotelu. Eli mi je razlagala okolico: Tolsti vrh, Grmada ...Nenadoma se je nebo odprlo in posijalo je belo sonce. Naenkrat je bil razgled še lepši na mesto Celje in proti Žalcu. Èeprav tu ni visoka nadmorska višina, a bili smo kljub vsemu stotero poplaèani s širnim razgledom na vse štiri strani neba, kjer se je vse zelenje lesketalo v svetlobi sonca.

Veèina so si od veselja naroèili vino refošk s kranjskimi klobasami. Danica je že bila v skrbeh zame: "Kaj nimaš niè malice s sabo?"

"Imam, imam! Samo moj jedilnik je bolj zdrav brez mesa. Ne boj se, še preveè se bom najedla sadja,jogurta in napila vode."

Ob refošku so se vsem razvezali jeziki. Zaèeli so si pripovedovati kosmate šale, Marija pa je na vsak naèin hotela osvojiti enega moškega. Bila je v pravi ofenzivi. Ker sem molèala , je bila Danica v skrbeh za moje mnenje:

"Kaj bo pa Cilka rekla?"

"Rekla bom, da se odlièno zabavate. Vsak na svoj naèin. Sama se ob vašem razpoloženju v tišini prijetno sprošèam in prepušèam vašemu smehu."

Pot domov smo ubrali po bližnjici in s tem skrajšali hojo za veè kot pol ure. Zadovoljni smo posedli na vlaku in delali naèrt za prihodnjo soboto. Nisem jim prisluhnila, ker sem v soboto prièakovala sinova z družinama.

 

Cojzova koèa na Kokerškem sedlu ( 1791 m )

Da bi bilo moje življenje vsak trenutek vsaj znosno, èe že ne briljantno, sem v sebi iskala silnice in vzmeti, ki so me osvobajale ter hkrati sprošèale okolico.

Globoko se je v meni vtisnil spomin stavek na Anthonya de Mella: "Ljudi ni treba pouèevati, kako naj gledajo. Treba jih je samo rešiti šole, ki jih dela slepe."

Dobro se zavedam, da kadar nisem razpoložena ali celo tonem v žalost, razmišljam ali celo delam po napaènem vzorcu, ki ga moram nemudoma menjati. Bog narave ne mara žalosti, samo veselje. To spoznanje je bilo zame najbolj velièastno! Je že kdo videl ptico ali cvetico, ki bi jokala, èe je premoèno pritisnil mraz ali je primanjkovalo vode? Se je katera zaèela dreti po telefonu ali kako drugaèe, da bi prisilila sonce za tople žarke in nebo za odrešujoèi dež? Take neumnosti poènemo samo ljudje, ker smo tako daleè za Luno! Le èe cvet odrežemo, iz stebelca kaplja hranilni sok in cvet v najveèji tišini umre in se preda naravi, kar je od njega ostalo ...

Kadar nam najdražji kaj v življenju dobesedno odrežejo, ni niè hudega, èe teèejo solzice pomiritve. V tem trenutku se moramo zavedati, da je nujna sprememba taktike življenja, ki je še ni nihèe ubral. Josip Broz – Tito je bil vrhunski vojskovodja prav zato, ker je v odloèilnem trenutku znal menjati strategijo in taktiko vojskovanja tako šokantno, da nasprotnik niti v sanjah ni zaslutil njegovo premoè.

Uèitelji, posebno pa še matere, vzgajamo potomce po starih vzorcih in metodah, ki ne veljajo za današnjo dobo, sploh pa ne v tem trenutku.

Kolikokrat sem padla pri izpitu vzgoje svojih sinov, bi ne znala prešteti, èeprav sem kar naprej iskala vzorce po knjigah in jih v življenju preverjala! Vsekakor je šlo vse skoraj odlièno, dokler se nista sreèala z ljubeznijo do nasprotnega spola. Imela sem štiri brate, moža in mnogo iskrenih pogovorov z moškimi, ki so me spoštovali, a niso bili zaljubljeni vame. Vse to bi mi naj dalo neki "vzorec" o moškem. Vsi so bili neuporabni, posebno zame, ker sem kot ženska – mati, povsem drugaèna.

Pred maturo starejšega sina je bil sveèan maturantski ples v Golavcu. Na sporedu je bil ples za starše in potomce. Sreèna sem zaplesala s sinom, ker so se pred njim odpirala vrata v svet spoznavanja novih zakonitosti družbe in narave. Intuitivno sem se zavedala, da je v njem skrito še mnogo neodkritih zakladov, ki bodo ob pravem èasu privreli na dan. Pritajeno mi je zaupal:

"Veš, mami, ne vem, èe bom kdaj sreèen. Išèem žensko, ki bi bila vsaj malo podobna tebi, a je ne najdem."

"Poznaš Ojdipa, zato o tem ne bova razglabljala. Takšne ženske kot sem jaz, ne boš našel, ker je enostavno ni. Èloveške duše se ne ponavljajo. Pa še sreèen bodi za to! Tvoja mati zna veliko, preveliko potrpeti in pretrpeti zaradi poklanjanja brezpogojne ljubezni. Moški, rekla bi, da ste iz železa, kje iz mavrice! tega ne èutite. To so najnežnejše energije, ki jih dobesedno gazite, gazite, gazite ...Ampak, kadar tvoja mati reèe takemu odnosu: Hvala, dovolj je bilo! Še veè: sama ne vem, kako sem zmogla popiti toliko kelihov trpljenja, brez toplih žarkov ljubezni. Je v popolnoma nepredvidenem èasu za ljubeèega še samo zadnji stavek v tišini: 'Bodi neskonèno sreèen, samo brez mene!' Je to za tvojo mater resnièno zadnje dejanje v odnosu.

Moški, ki sem jih ljubila, so bili kot tovorni vlak, ki vozi samo po enem tiru. Vozi, vozi, vozi ...Kretnice premikajo v pravo smer ljubljeni. Poèutili so se, kot da so vselej na vrhu razglednega stolpa. Niso se zavedali, da se bo vsak èas v trenutku zrušil in niti pepela ne bo ostalo za njimi!

Razmišljaj o sebi vsak èas iz drugih zornih kotov, ki jih je neskonèno, kadar resnièno ljubiš in ti ljubljena ne zna, a po navadi iz egoizma noèe vraèati ljubezni. Odlièno se poèuti, ker te ima pod predpražnikom in si na njem lahko èisti svojo umazanijo. Dobro se zaveda, da bo brez tebe šlo vse po zlu v njenem življenju. Storila bo vse, da se ne znebiš njenega prahu in predpražnika!

Tvoja naloga je, da se vzljubiš in ljubiš, ljubiš, ljubiš! Sreèal boš žensko ljubezni, ki bo DAJ – DAM! Ne boš se tako enostavno spremenil. Niè zato èe se boš v zaèetku plazil po tleh kot nebogljen dojenèek, ki poskuša prve premike v svet. Nato se boš kobacal po vseh štirih. Velik napredek bo, ko se boš dvignil pokonci na noge in zapel ljubljeni svojo melodijo ljubezni, ne tisto, ki si jo morda slišal nekoga drugega s cenene plošèe! Ljubezen ne nosimo v srcu, da jo zadržimo zase. To ni ljubezen! Poslušaj ptice v naravi,in kako si vraèajo ljubezen v svojem edinstvenem napevu. In èe ne boš uslišan?! Niè hudega, padel boš. Kar pomisli, kolikokrat so naši otroci padli, preden so shodili! Niso obležali na tleh, ampak so vztrajno vstajali, dokler niso shodili. Tudi ti poišèi v svoji duši novo melodijo, ustvari nov ištrument in poj na nov poseben naèin, ki ga še nisi slišal. Bodi vztrajen! Ni važno, koliko si star in kakšna je tvoja preteklost. Nujno je samo, da znaèajsko rasteš! Shodil boš, še veè, tekal, plesal najlepše mojstrovine plesa. Primerjaš ga lahko s plesom snežink v vetru, kjer se vsaka vrti v svoji obliki, v svojem ritmu kristala. Èe jih znamo opazovati, nam prièarajo obèutja neskonèno najnežnejših energij in valov melodij, ki nas napajajo od las do pet! Tako te mavrica objame v celoti: dušo in telo. Zapoje ti najnežnejšo melodijo, ki te uspava v sladek sen. Ko se koplješ v svetlobi vseh barv, se lahko dotakneš v vsej nežnosti dobrih ljudi, jim spregovoriš besede, ki sprošèajo še veèjo nežnost v tebi in okolici. Noben (a) grobijan (ka) te ne more veè premagati z jeklenim orožjem. To lahko poènejo še samo v svojih sanjah, a v resnici nikoli! Že sveti Pavel, ki je v besedah najveèji glasnik prave ljubezni, veleva: 'S prijatelji se ob sreèanju objamemo in poljubimo!' Ta vzorec je edini, ki je še vedno vreden posnemanja, pa èeprav te potem okolica opljuva! Priznam, da to še vedno meni ne gre.. Odloži že vendar jekleno orožje! Mavrice ne moreš pokonèati, pa tudi zatajiti ne, še manj objeti in jo spraviti v žep! Ona pa te lahko vselej objame, celo spravi v žep, a te nikoli ne poskuša pokonèati! Je kot sonce, se skrije za oblaki ali ga objame noè, ker sveti ta èas drugim Zemljanom!

Torej, vdaj se, odloži orožje svojega ega, èe hoèeš, èe hoèeš, da bo tvoja sivina zablestela v svetlobi tvojega JAZA! Našel boš ljubezen v sebi, ki je vsemogoèna! Le ljubeèega èloveka uporablja BOG, da ustvarja in ne dovoljuje veè, da smo žalostni!

Proè od èrnih ljudi! Ti so satani, hudièi, vampirji in še podobna imena. Hvala Bogu, da sem spoznala vse te energije, èeprav je bilo to v zakonu najhujše Kristusovo trpljenje.

Ko se ti bo uspelo povezati z energijo ljubezni v naravi, ji ne zapiraj vrat! Komaj èaka, da te popolnoma objame, se vtke v tvoje misli na vseh podroèjih življenja, hrani tvojo dušo s smehom in najvišjo ustvarjalnostjo. Glavo pokonci in ljubi, ljubi, ljubi se! Tako boš znal ljubiti dobre ljudi, ozdravil svojo dušo in telo. Še zob te bo èez èas nehal boleti, èe te morda z boleèino opozarja, da ga imaš v èeljusti. Ne boš veè v zadregi, èe se tvoja 'najdražja' ne prihaja napajat ljubezni, k tvojemu živemu studenèku izvira. Še mnogo jih bo prišlo, ki bodo z radostjo požirale najèistejšo ljubezen prav pri izviru."

Mnogo let je že od mature mojih sinov. Prav zaradi poskušanja razumevanja njunih odloèitev v življenju, ki so bile zame težko sprejemljive, sem hitreje spoznavala mnoge relacije današnje raèunalniške dobe. Mnogo èrnine je v njej, kar preveè! Od mene pa so neskonèno zahtevali, da sem samo bela. Èe hoèeš ostati živ, moraš biti tudi èrn in to v natanènem razmerju 3 : 3. Za takšno pot je potreben vsakodnevni duševni trening, kot je potreben fizièni za vzpon na Kilimandžaro, sveto goro, najbolj èrnega kontinenta sveta.

Zanimanje za pohode v naše lepe planine, se je nenadoma poveèalo. Po dvaindvajseti uri pred zveèer je prišel domov mlajši sin in že pri vratih vprašal:

"Greste jutri v planine? Šel bi z vami."

Bila sem preseneèena. Pred mano so se odslikavale slike, koliko težav sem imela z njim, da sem ga pred petintridesetimi leti spravila na vrh Triglava. Bil je pravi strahopetec in prav niè ni imel v sebi materinega poguma. Z veseljem sva ga sprejela na pohod, èeprav nisem vedela od kod mu je kanila v glavo naenkrat takšna odloèitev. Za pohod se je odloèil tudi starejši sin, bodoèi vodja odprave, da preveri, kako fizièno napredujem. Pridružila se je tudi snaha.

Vstajanje je bilo ob štirih, kar se je izkazalo zveèer, da je bilo zame še prepozno. Dobro natovorjeni z nahrbtniki smo se odpeljali v prijazno sonèno jutro proti Kamniški Bistrici. Pri koèi je moral vsakdo nekaj po svoji potrebi popiti. Nadaljevali smo z avtomobili še štiri kilometre do tovorne žiènice, kjer je bilo parkirišèe za pohodnike, ki so se želeli povzpeti po strmini do Cojzove koèe.

Prijetno razpoložena ob obeh sinovih, sem hodila na èelu kolone. Verovala sem, da bom zmogla pot brez poškodb, èeprav se nisem poèutila brezhibno. Hodila sem molèe, da sem lažje opazovala okolico in tako tudi varèevala s svojo fizièno energijo.Pogrešala sem ptièje petje. Le tu in tam se je v avgustovskem dnevu oglasila kakšna ptica. Pred dvema letoma v zaèetku meseca junija, me je ves èas hoje skozi gozd spremljalo ptièje petje. ob poti so cvetele orlice, šmarnice in drugo cvetje. Sedaj je bila že na pragu jesen in dolgotrajna suša, je tudi opravila svoje. Bilo je nekaj podobnega kot na jesen življenja èloveka, v katerem ni veè ljubezni, vsa lepota v njem umre. Vsakemu, ki se zaveda svojega Jaza, se to ne zgodi. V njegovem srcu živi veèna pomlad ljubezni v vseh barvah in melodijah tega sveta. Za naš Jaz ni prav niè važno, èe to zna okolica sprejemati ali ne. Nujno je samo, da nam dovolijo živeti in ustvarjati to kar nam narekuje srce. Tudi ptice v naravi pojejo svojo melodijo pesmi kot jo paè znajo, nikoli po nareku druge ptice: vrabèek svojo, slavèek svojo. Èe znamo pravilno poslušati, sta obe enako zdravilni za èloveško dušo, pa naj še s tako grdimi besedami oznaèijo ljudje stakljive vrabèke! Njihova melodija v rdeèi barvi je temelj za èlovekov obstoj, da smo sposobni poslušati tudi slavèka.

Na gozdni meji, v strmini, naju so spomladi pozdravljali encijani, svišè, triglavska roža, zlato jabolko ... in neumorno naju je prepekalo sonce, da sva komaj gasila žejo z vodo iz plastenke. Konec avgusta nas je pozdravljala le suha trava in porjavelo listje cvetja.

Zadnji vzpon po grušèu je bil težaven in èevlji so kar naprej drseli nazaj. Tudi to pot je bilo sonce neusmiljeno in je moèno pripekalo v hrbet. Nehote sem se vprašala: "Je kdaj tudi ljubezen preveè pekoèa? Je, ampak samo za tiste, ki je ne upajo izpovedati z najveèjim žarom, da bi si tako pripeli krila in poleteli v višave, kjer pihajo najugodnejši vetrovi za šèebetanje dveh zaljubljenih ptic. Kdor tega ni zmožen, naj ostane veèno na trdi krvavi zemlji strasti!"

Moèno prepotena sem po treh urah hoje prispela do koèe. Še vedno sem prepoèasna. Pravi planinci prehodijo to pot v dveh urah in pol, alpinisti pa celo v eni uri! Tolažim se, da ne delam niè narobe, ker se istoèasno duhovno vzpenjam. To "plezanje" pa je znatno težavnejše in dolgotrajno, ker moraš ves èas brez kompasa in karte vsako energijo preveriti na lastni koži in duši, èe nisi morda v slepi ulici. Ne samo to: pri vsakem odnosu s èlovekom, ki smo ga sreèali, se moramo nauèiti lekcije. Ko jo obvladamo in èe ni pripravljen z nami na naslednji vzpon, se moramo prijazno od njega posloviti in nadaljevati pot sami in se uèiti težjih lekcij, ne pa cepetati na istem mestu, kar nekateri od nas kar grobo zahtevajo.

Preoblekla sem se v sveže perilo in nahranila telo. Ostali del družine "planinske" odprave so zložili na kup nahrbtnike in dali v varstvo. Napotili so se na bližnji Grintavec, kamor je še dve uri in pol hoda, to pa je bilo zame ta dan preveè. Rajši sem za nekaj èasa sedla na klop in razmišljala o sebi, da bi se malo v duši ustavila, se razgledala in èudila, kaj vse sem dosegla. Vèasih ni dobro preveè hiteti, pa tudi se ne predolgo ustavljati na razgledišèu, èe ti je pot dobro znana naprej ...

Da bi si razgibala otrdele noge, sem šla na krajši sprehod do previsne skale. V zaslonu pred vetrom je bila lesena klopca. Sedla sem. Pred mano je priplavala velika jata èrnih kavk. Skušala sem jih prešteti. Bilo jih je okrog trideset. pogumno so pilotirale okrog mene in se nenadoma posedle vse v ožji bližini na strmo skalo. Kljuvale so mahove in spet naenkrat kot na vojaško povelje nadaljevale v skupnih poletih in zavzemanju skal. Kar dalj èasa sem opazovala te drzne èrne in pogumne ptice. Ugotavljala in opazovala sem, katera ptica je vodnica. Bila je èrna prav neznatna kavka na èelu jate. Kdo ve, kako ostale kavke vodnico èutijo, da se ji v popolni harmoniji predajo in brez napak poèenjajo vse vragolije po zraku v najpravilnejši razdalji? Vsega tega se mora èlovek šele nauèiti, èe hoèe, da ga Bog uporablja.

Iz prijetnega zaklona in doživetja s kavkami sem šla na prepih k lesenim mizam. Hladen veter me je mrazil, èeprav sem bila zimsko obleèena. Bližnji Grintavec na severu so zakrivali temni oblaki, na jugu pa so se podili beli oblaki, ki so še obljubljali sonce.

Zaèeli so kapljati planinci z Grintavca. Mlajši so priskakljali kot gamsi, malo starejši so stopali previdneje s palicami. Vsi so bili zgovorni, me veselo pozdravljali, da smo si izmenjavali misli.

Usula se je veèja skupina: Kar štirinajst koroških Slovencev. Spraševali so me, èe ima koèa vodo. Žal sem jim morala odgovarjati, da zaradi pomanjkanja dežja in premalih rezervoarjev, vode ni. Zaèeli so se med sabo pogovarjati.

"Pomislite dekleta, že tri dni se nisem umila od kar sem v gorah. Tako umazana bom prišla domov, da me sploh ne bodo veè spoznali."

"Jaz si obraz umijem kar z vodo iz plastenke!" se je oglasil drugi.

Starejši planinec je imel kar dve plastenki polni snega, ki se je že raztapljal. S snežnico si je umil obraz in noge. Kar je ostalo snega v plastenki, je prijateljsko odstopil drugim, da so si osvežili obraz.

V treh dneh in toliko umazanije na telesu! Koliko je umazanije skozi tisoèletja, ker ne najdejo dovolj uèinkovitega tekoèega studenca, da bi spral dušo? Še manj dovolijo, da bi božanska voda èistila vsako družino! Ponujajo samo slabe ponaredke in se skrivajo za drugimi imeni brez lastnih izkušenj. Le redki si privošèijo snežnico, kot so si koroški Slovenci v gorah za obraz, da preèistijo svojo dušo.

Po dobrih štirih urah se je moj del "odprave" vrnil z Grintavca. Vsi, razen starejšega sina, so bili zadihani in rdeèi v obraz. Pot jih je zdelala. Družno so ugotovili, da bi bil ta napor zame nevaren, ker bi me za nekaj mesecev poškodoval. Brez mene so hodili hitro, a še tako je bila nevarnost, da bomo prišli do avtomobilov v temi.

"Mikalo me je, da bi se spustila sama poèasi v dolino. Premislila sem se. Èe bi se ponesreèila, mi nihèe ne bi mogel pomagati, ker ni bilo nikjer žive duše, ki bi šla dolino. Vse v življenju je lažje in boljše v dvoje in potem nam pomaga sreèno do cilja vsa narava. Navzdol hodim še bolj poèasi in previdno in se bojim, da nas bo ulovila noè."

"Ne skrbi. S sabo imam baterijo. Posodim ti jo. Kar pojdi naprej. Malo še bom poklepetal s prijatelji, ki so pred koèo in smo že vèasih marsikatero pametno povedali!" me je pognal v dolino starejši sin, gorski vodnik.

Spust po grušèu navzdol ni bil tako nevaren, kot sem prièakovala. Mlajši sin in snaha sta pohitela naprej in se drièala po bližnjici melišèa. Tega s svojimi kostmi nisem smela posnemati. Še bolj previdno sem stopala in si pomagala s palicami. Prehiteli so me mladi planinci.

"Da, da, tako hitijo mlade noge!" sem jih pozdravljala.

"Kaj mladost, mi smo natrenirani!"

Dohitela sta me sin in mož. Vedela sem, da je za mojega alpinista poèasna hoja naporna, zato sem velela, naj gre kar naprej. Naju z možem bo ujela noè, ni potrebno, da še njega.

Visoke kamnite "stopnice" po poti skozi gozd, so mi delale veliko težav. Ves èas sem morala misliti, kam bom stopila in kako, da kolena ne bodo preveè obremenjena, ker so me moèno bolela. Vèasih sem se plazila kot maèka preko kamenja. Prviè sem razmišljala, da bi lažje premagovala visoke "stopnice" skalnih skladov, èe bi imela daljše noge. Da bi lažje premagovala boleèine v kolenu, sem ves èas èebljala z možem. V bukovem gozdu je bilo vedno bolj temaèno. Tudi z baterijo sem komaj videla pot. Od avtov je prišel naproti starejši sin.

"Dvesto metrov višinske razlike še morata prehoditi. Oèe, imej prižgano baterijo na glavi, bosta boljše videla. Mami, vzamem ti nahrbtnik, boš lažje hodila!" je prijazno zažgolel in že hitel z mojim bremenom v dolino.

Ni me bilo strah, da ne bi prišla do avtomobilov. Vedno bolj nestabilen korak sem imela, zato sem hodila še bolj previdno in poèasi. Brez zdravnika sem hotela odkriti, od kod je vzrok boleèine v kolenu. Ob razmišljanju, kdaj in kje se to dogaja, sem odkrila nezavidljivo resnico. Molèala sem in sklenila, da bom skrbno spremljala moje poèutje ob negativnih energijah ljudi.

Zdrsnilo mi je pod èevlji in že sem sedela na tleh. K sreèi sem nežno pristala na zemlji in me ni niè zabolelo. Iz teme se je utrgal sin, ki je še bil v bližini in mi pomagal, da sem se hitro dvignila s tal. Z žalostnim glasom je povedal:

"Veš, mami, mnogo ti še manjka za vzpon na sveto goro v èrni Afriki! Kar naprej moraš hoditi, da dobiš fizièno moè. Še enkrat te opozarjam, da boš morala vzdržati šestnajst ur hoje v pomanjkanju kisika in težki hoji ponoèi. Takrat sem bil še jaz povsem izèrpan, èeprav smo imeli dobre vremenske razmere."

"Pišem knjigo "Trening za Kilimandžaro", da se vsestransko pripravljam za na vrh. Èe bom èutila, da nisem sposobna, za vzpon na vrh, vas bom poèakala pri koèi do koder bom zmogla. Dobro se zavedam, da je še težje povzpeti na vrh svoje duhovnosti. Koliko ljudi pa to še danes sploh poskuša? Še tebe komaj pripravljam na to, pa èeprav si alpinist. Èlovek si mora dati najvišji cilj in niè hudega ni, èe ga ne doseže. Na poti se zgodi toliko zanimivega in èudežnega, da je vredno vztrajati. Torej, do katere višine se ti zdi, da bi se tvoja mati lahko povzpela?"

"Do višine 4800 m."

"To je kar zavidljiva višina. Odkrila sem, zakaj me bolijo kolena. Moram še spoznati naravno zdravilo za odpravo boleèine. Èe pomislim, da sem se kar 32 let borila z zdravjem in morala pogoltniti toliko strupene kemije s citostatiki vred, sem zadovoljna s svojem zdravjem, ker sem spodrezala vzrok mojih bolezni. Tudi kolena si bom pozdravila.!"

"Mati, samo ne pretiravaj! Hodi tako, da z užitkom premaguješ pot. Dodaj si pogum kot to že sama znaš in bodi še kar naprej vesela in leta 2004 se bova smejala in lovila sapo na vrhu tvoje èarobno privlaène gore!"

 

 

Pohod na Komno (1520 m ) in na Koèo pod Bogatinom (1513 m)

 

Bilo je lepo torkovo jutro, 11. 9. 2001. Ta dan je imel najveèjo moè sevanja na zemljo planet Jupiter in zato je prevladovala modra barva neba in moè duha. Bil je dan Miru. Zaznamovan pa je bil z zlom in to z najhujšim teroristiènim napadom na ZDA.

Zbala sem se, da se bo nadaljevalo kot pri uèencih v tretjem razredu, kadar je vzplamtel hud petelinji pretep. Morala sem uporabiti zvrhano mero ljubezni in iskrenih pogovorov, da sem jih umirila. Napadeni se mi je z grmeèim glasom opravièeval: "On je zaèel prvi!"

"In zato ga smeš ti pobiti na tla kot zvestega psa?"

"Nisem jaz kriv, èe me je napadel!" je sledilo opravièilo.

"Si ga pred zlobno desetkrat hujšo povrnitvijo vprašal, zakaj ti je podstavil nogo?"

Takrat se je po navadi oglasil prvi agresor:

"Ker me žali, da je moj oèe navaden pijanec brez službe."

"Ker mi pravi, da sem èisto navaden bedak in bojazljivec."

"Brca in pljuva vame brez vzroka, kadar ni noben uèitelj blizu."

Zasliševala sem uèence:

"Si se kdaj zamislil, da bi tebe prizadel takšen odnos?"

Molk ...

"Si mu kdaj pomagal pri uèenju, ker je njegov oèe brez službe in prihaja v šolo laèen in skromno obleèen in pri tem ne zahteval, da bo s tabo sodeloval pri pretepih?"

Molk ...

"Si se vprašal, zakaj je v tebi toliko hudobije, da mirnega sošolca brez vzroka brcaš?! Bom sama odgovorila: moti te, ker obvlada šolsko snov, brezpogojno pomaga drugim in je ljubljen. Uèenci, vsi se bomo imeli radi takrat, ko bomo od sebe dajali samo najboljše. Pred agresorjem pa bomo napravili neprobojno blokado: v nièemer veè ne bomo sodelovali z njim! Ne v dobrem, ne v slabem. Do znanja in napredka za naslednji razred naj se ob uèenju v razredu prebijejo z lastnim trudom. Ne sprejmite jih v družbo prijateljstva izven oddelka. Igrajte se brez njih!"

V razredu je že po prvem mesecu pouka bilo konec pretepov. Spominjam se, ko je Redžepi, albanski uèenec, ob koncu šolskega leta zapisal: "V tretjem razredu mi je bilo najbolj všeè, ker smo se vsi med sabo razumeli imeli radi ter se nauèili najveè lepega. Bili smo dobre volje vsak dan med poukom!"

MAR NI SVETOVNA POLITIKA O MIRU V SLEPI ULICI?

 

Mlajši sin je bil vedno bolj navdušen za planinarjenje. V Šmarju pri Jelšah, kjer je tedaj stanoval pri svoji ljubezni, se nama je pridružil s polno malho dobre volje.

Pri slapu Savice smo se ustavili in oprtali nahrbtnike. Pot je bila zame kar primerna "mula tera". Na poti ni bilo visokih skal, da bi morala uporabljati maèje spretnosti. Razvrstili smo se od zadaj naprej: sin, ki je kar naprej komentiral mojo poèasno molèeèo hojo:

"No, Radio Štajerski val, zakaj si popolnoma utihnila? Hitreje, hitreje! Prva prestava tvojega "avtomobila" še nikakor ni primerna za tvojo sveto goro!"

"Ti moj fizkulturnik! Mar ne veš, da ne smem pretiravati? Vodja odprave mi je svetoval, da moram trenirati z užitkom in po svojih zmožnostih. Do februarja leta 2004, bodo moje psihiène in fiziène sposobnosti na višku. V to sem preprièana. Niè me ne moti, èe ne bo enaka kot tvoja. Ti si moški, športnik in še nekaj let razlike je med nama, ker si moj sin. Ni mi prijetno pri duši, ker èutim, da v moji starosti ne boš takšen optimist s polno mero ljubezni kot jo ima tvoja mati v srcu."

"Kaj praviš? Šele leta 2004 greste? Do takrat se bo vaša ekipa poveèala. Pridružil se vam bom!"

"Prav, veseli me! Kar prija ti, da sem na èelu kolone in ni prehiter tempo! Saj veš, poglavja iz psihologije o obrambnem mehanizmu nisi nikoli dobro obvladal. Tvoja mati je pa prav psihologijo obvladala za odlièno in te se uèim še vedno vsak dan. Kadar poslušam tvoje govorjenje, toèno vem kam pes taco moli, posebno še, ker si moj sin."

Oba za mano sta molèala. Èez èas se je spet oglasil starejši planinec:

"Èe boš tako hitro stopala, bomo na Komni èez dve uri in pol. Le korajžno mati!"

"Letos še ne mislim forsirati hitrost. To bom zaèela v drugi polovici leta 2002. Uživam v svoji aktivni hoji in sem s seboj zadovoljna."

Èez pot je vihar podrl velikansko bukvo. Deblo je ležalo na poti in ga ni bilo moè obhoditi. Tod je med vojnama potekala državna meja, ki je obkrožala vso Komno. Pot je bila ob zunanji strmini zidana s kamenjem. Deblo sem zajahala in se s pomoèjo palic varno spustila na drugi strani na trdna tla. Spremljevalca sem s svojim podvigom moèno zabavala. Moèno sta obžalovala, da nimata kamere, ker bi bil dogodek vreden posnetka, za živ dokaz, kako "spretna" plezalka sem.

Po 45. minutah hoje sem zahtevala poèitek.

"Kaj, poèivala boš?" se je hudoval sin.

"Tudi v vojski je na pohodu vsakih 45. minut poèitek, so me oficirji nauèili pri predvojaški. V šolo sem hodila v èasu, ko smo se uèili mnogih vojaških vešèin : orientacija z zemljevidom in kompasom, izraèunavanja azimuta, streljanja s puško in še katero neumnost, ki mi ne bo nikoli prav prišla. Kako mora biti oficir nepreklicno pozoren, kaj poveljuje, sem doživela sama, pa tudi to, da ga ne smeš ubogati, èe daje neumna povelja. Tovariš Ljubo Šega je imel zanimivo navado, da me je vsako uro vprašal. To sem jaz sprejela vselej s smehom. Revež je imel pri neki uri kontrolo dveh oficirjev in spet prvo vprašanje zastavil meni. Kot po navadi sem butnila v smeh in za sabo pritegnila vse sošolke. Poskušal me je zresniti z ostrimi besedami, a njegov uspeh je bil tako klavrn, da sta se zaèela smejati še navzoèa oficirja.

Pri uèenju streljanja na dvorišèu je bila stvar kar resna. Prva sem morala polniti in prazniti puško s petimi polnimi kroglami in nameriti na bližnji balkon. Vajo sem morala že tretjiè ponoviti, a je med tem pozabil, da puška ni prazna. Ko je zahteval, naj pritisnem na 'petelina', ga enostavno nisem ubogala. Besen je bil in zgrabil redovalnico rekoè:
'Dobite nezadostno oceno! Poveljujoèega oficirja morate brezpogojno ubogati!'

V tistem trenutku sem usmerila puško v nebo in poèilo je!

Nikoli ne bom pozabila,kako se je prestrašil! Redovalnica mu je padla iz rok. Nikoli veè ni poskušal ostro nastopiti do mene. Èeprav niso bile bojne krogle, bi v tej bližini lahko koga ranila. Kadar èlovek v duši èuti, da mora nekaj narediti po svoje, mora poslušati svoje srce, še posebej v vojnem èasu ali pa sedaj, ko nam prepevajo ptice: moje telo zahteva poèitek."

Tako sem ga komaj utišala. posedli smo na kamne. Pred nami je bil razgled na Bohinjsko jezero. Rekla bi, ne videti te lepote in umreti, bi bil greh! Podobno je: živeti in ne ljubiti, ni vredno življenja!

Spet sem prva grizla pot v hrib. Sin je spet iz ugodja poèasne hoje zaèel streljati name pušèice:

"Babica, si se preveè najedla? Postala si poèasna. Dajmo! Dajmo! Le urno stopaj! Pred veèerom ne bomo pri koèi!"

"Še ptièki so utihnili, ko toliko regljaš! Med vso potjo sem slišala samo eno ptico in še ta je imela plašen glas, ker je tebe slišala. Spomladi ob vzponu na Donaèko goro je ves èas prepeval mogoèen ptièji zbor od soprana do basa!" sem ga skušala utišati.

"Veš, mati, Donaèka gora je mnogo nižja. Na vrhu tudi na njej nisi slišala ptic."

"Mislim, da je nekaj drugega vmes. Tisti èas so se ptièki ženili in se glasno pogovarjali med sabo za gradnjo gnezd in ustvarjanja potomcev. V poznem poletju so že vse ptice opravile svoje poslanstvo. Mladi ptièi so že odleteli."

"Babi, se boš izèrpala, èe boš kar naprej govorila. Rajši hitreje stopaj!" spet ni bil z mano zadovoljen sin.

"Ne vleèi me veè za jezik!"

Skušala sem hoditi hitreje, a ni šlo. Po treh urah hoje smo bili pri koèi. Ustavili smo se in mežikali v modro nebo in se razgledali po okolici. Dom stoji na križišèu številnih gorskih poti. Od tod je bil izredno prostran razgled na gorske vence okrog Bohinja.

Posedli smo se v jedilnici in naroèili jabolèni zavitek in makaronovo meso. Zataknilo se je, ker ni bilo popra v posodicah na mizi. Upravnik je ogorèeno nergal:

"Kar postavite v vrsto prazne posodice s poprom, da bo natakar videl, kako ni opravil svojega dela, preden je šel na sprehod. Je že prav, da ste mi povedali. Natakar je k sreèi na praksi samo za štirinajst dni. Samo teden dni ga še bom gledal!" se je repenèil in kazal škrbine v ustih.

"Èe greste na Koèo pod Bogatinom, ga boste sreèali s kitaro. Lepo ga pozdravite!" je ironièno naroèil.

V tem je prišel nasmejan prijeten mlad natakar, ki je nosil sonce v oèeh. Je morda to motilo upravnika?

Na hitro smo se poslovili in se usmerili na Koèo pod Bogatinom, kjer je starejši sin pred mesecem pozabil dragocena sonèna oèala, ker je preveè dirjal. Za isto pot za vzpon in spust je porabil samo polovico mojega èasa.

Pohiteli smo v dolino. Sin me je neprestano izzival za pogovor.

"Kaj je babi? Si potegnila zavore?"

"Spušèam se vselej težje in še bolj previdno. Ohranila bom svoj tempo, ne glede na tvoje "izstrelke".

Hodili smo v tišini. Pri križišèu za Savico sta me hotela spraviti k slapu Savica. Opazila sem, da je pot slabo shojena, kar pomeni, da bom morala uporabiti kakšne maèje spretnosti, zato povabila nisem sprejela.

"Vidva kar hodita! Meni je dovolj šest ur hoje."

Pri križišèu za slap Savica smo se razšli. Moja pot je postajala bolj in bolj položna. Prehitela sta me živahna Italijana in mi dajala pogum, ker sem sama hodila. V odgovor sem se jima samo prijazno nasmehnila in pospešila korak. Bila sem prva pri avtomobilu in ker ni bilo publike, sem kar na mestu zmetala s sebe mokre majice in se potopila v sveže dišeèe.

Že od daleè sem slišala moja sopotnika:

"Veš, babica, ta pot zares ni bila zate. Še midva sva težko preplezala ogromne skale, ker je hudournik odnesel pot. Nikjer ni bilo nobene markacije in treba je bilo hoditi kar po obèutku. Hitro se spakirajmo v avto. Laèen sem. Brž pojdimo na obisk k vajini prijazni znanki iz Egipta. Misliš, da nas bo vajina znaka pogostila. Gorenjci so bolj škrt ljudje. Babica, ti imaš za take stvari pravo intuicijo, pa že vnaprej povej, da se ne bom basal s starim kruhom iz nahrbtnika." Me je ves èas imel v šahu, ko smo se poèasi vozili po ozki, a zanimivi vijugasti cesti proti Kranju. Levo, desno in pred nami so bile kot kulise naše prekrasne gore nasièene z valovanjem energije ljubezni. Sin spada med gurmane, zato sem mu odgovorila:

"Obèutek imam, da nas bo dobro pogostila. Sicer pa to sploh ni važno. Prijetno je snidenje z iskrenimi ljudmi. Kako bo, boš vsak èas videl."

Umolknili smo. Poèutila sem se rajsko lepo. Nisem bila utrujena, le kolena so me preveè opozarjala, da jih imam. Navduševala me je pokrajina in hiše, ki so bile bogato obsajene z razkošnim cvetjem. Uživali smo v tišini, zato nismo prižgali radia.

V Kranju sem vklopila GSM, poklicala Bredo, ki je dala zadnja navodila za smer vožnje. Ustavili smo se pred krasno novo hišo – dvojèek – z zelenjavnim in okrasnim vrtom. Ob njem je bilo jezerce, v katerem je cvetelo veè vrst in barv lokvanjev.

Kar obuti smo pohiteli v dnevno sobo. Ob prisrènem pozdravljanju in objemanju, je Breda ogorèeno pripovedovala:

"Si morete misliti, teroristi so napadli ZDA in s potniškimi letali zadeli Pentagon in najveèji svetovni trgovski center. To je nekaj strašnega! Nikjer ni èlovek veè varen pred terorjem!"

Mene je kar zima stresla.Pred prižganim televizorjem je sedel Bredin mož. Nisem hotela gledati televizijskega prenosa. Že tako imam preveè groznih spominov v možganih iz druge svetovne vojne.

Posedli smo v jedilnici. Na mizi nas je èakala ogromna skleda z grozdjem in nektarinom. Na desko je postavila zlato – rumeno zapeèeno svinjsko kraèo in jo narezala na kose. Pristavila je svežo francosko solato, èrn kruh in prvovrsten merlot za moja spremljevalca. Sama prisegam na najbolj zdravo pijaèo vodo. Tudi z vinom sem se nalivala ob prijateljevi diplomi in posledice so bile prav strupene. Ni èloveka, še manj "prijatelja", ki bi me preprièal, da bi pila alkohol. Je prijatelj sploh prijatelj, èe od nas zahteva nekaj, kar mi ne maramo? Na mizo je prišla še èrna kava in raznovrstno pecivo

Breda je prisedla za mizo brez krožnika, ker je hujšala po luninem dnevu. Èudila sem se tej ugotovitvi, kajti na mojem koledarju je bila oznaèena "luna" za hujšanje 10. septembra. Spoznala sem, da je najboljše "hujšanje" živeti v naravnem ritmu in jesti èim manj.

Vso pot do doma smo imeli prižgan radio in se napolnjevali s èrno energijo ob groznih izjavah nabitih z zlom. Proti domu smo se vraèali s èrnino v srcu, namesto s soncem v oèeh.

 

 

Prvi pohod po Martinovi poti

 

Razveselila sem se tega pohoda v mrzli jeseni. Do tega dne še nisem preverjala vibracij durove lestvice v naravi. Te energije so za èloveka najpomembnejše. C je rdeèe barve, uravnava vonj, kosti, mišice spodnjega dela hrbta, bedrni živec, kolke, zadnjice, spodnji del èrevesja, noge, gležnje, stopala, prostata, hemoglin v krvi in vroèe samospoštovanje. D je oranžne barve, za okus, telesne tekoèine, ledvice in seènik, limfni sistem, zaloge mašèobe, koža. Povezuje fiziène in duševne energije. E je rumene barve. Skrbi za vid, živce in mišièno energijo, jetra in èrevesje, solarni pleksus, vranica, ledvice, obnavljanje celic in spodbuja intelektualne aktivnosti. F je zelene barve; za tip, srce in pljuèa, ramena, dlani, hipofiza in druge hormonske žleze, imunski sistem, samodejni procesi kot znojenje. Je naravni antiseptik. Blažilno uèinkuje na vse predele èloveka. G je modre barve; za sluh, grlo in vrat, kri, metabolizem in telesno temperaturo, ušesa, imunski sistem, obnavljanje tkiv. Spodbuja ekstravertiranost. A je vijolièaste barve za intuicijo. Za vse èute, mišièni odzivi, nadzor in kordinacijo boleèine s krvjo. Nadzoruje nad boleèino in težave s krvjo. H je indigo barve. Ureja ravnotežje kalija in natrija v krvi ter telesnih tekoèinah, kalcija, fosforja, železa, joda in druge minerale. Je spodbujevalec vranice, pomaga pri meditaciji.

Z vsemi èuti sem preverjala valovanje teh energij. Zame je bil najbolj razdražljiv in zanimiv dan. Primerno sem se oblekla: v rdeèe hlaèe, rožnato bluzo, èez topel jopiè z barvami od F tona naprej in vijolièasti šal. Obula sem zelene èevlje z rumeno in rdeèo barvo. Nadela sem si rdeè nahrbtnik z malo opreme. S èrnim mercedesom sva se z možem odpeljala na železniško postajo. Zbralo se nas je devetnajst pohodnikov. Ta dan je najbolj delovala energija neba, zemlje in božanska bela energija.

Po ulicah smo krenili skozi Prnek. Kar hitro sem bila na repu kolone, ker sem zvesto opazovala okolico in preverjala vibracije. Bilo je hladno, bolje reèeno mrzlo jutro. Povsod je ležala slana, da je bila trava vsa bela in nam oddajala najboljšo belo energijo.

Že smo hodili po obronkih Roden. Ob poti je bilo levo in desno vse polno nasadov jablan, ki vibrirajo oranžno energijo. Z leve in desne so nas pozdravljali psi na naèin, kakor so bili ljubljeni od gospodarja. K meni je pritekel velik ljubezniv nemški ovèar. S smrèkom se je dotaknil briljantnega prstana na roki. Stekel je pod jablano, zgrabil jabolko in na hitro zdrobil z zobmi Evin prepovedan sadež spoznanja.

Zaèuda, to leto še ni odpadlo listje, le orehi z rjavo energijo so bili goli. Prav preseneèena sem bila, koliko hiš je bilo obsajenih s tujo, od katerih valovi vijolièasta vibracija. Redke žive meje so bile od ligustra, od katerega vibrira oranžna energija.

Preden smo prispeli na Topole, je posijalo božansko sonce z vsemi energijami barv. Ustavili smo se in se razgledali po panorami Rogaške Slatine. Ta kraj je zaradi svojih lepot pravi raj.

Oster zrak nam je èistil duhovne misli. Ogledovala sem si hiše z vrtovi. Bile so vzorno urejene. Povsod so še cvetele rdeèe, rumene in rožnate vrtnice. Enakih barv so bile bujne krizanteme.

Ob buènem laježu psov smo prispeli k cerkvi na Rodnah, kjer vlada svetnik Mohor z oranžno energijo. Ustavili smo se pri stari jablani. Pod njo je bilo vsepolno rumenih sadežev. Kar pet sopotnikov je pobralo ledena jabolka za hladen dopoldanski prigrizek.

Pot nas je vodila skozi gozd, kjer so nas pozdravljale orjaške bukve z rumeno energijo samozavesti, smreke z visoko transcendenco, ki jo prekosi le še mavrica med nebom in zemljo. Po dežju jo vsi radi opazujemo v vsej njeni nežnosti, ki pa nosi v sebi najmoènejšo moè neba in zemlje. Jo lahko še kdo prekosi? Zanimivo je, ker ljudje ne vedo, da je mavrica vselej pristna in da v sebi vsebuje še zlato in srebrno svetlobo.

Spustili smo se skozi gozd proti Mestinju. Morala sem opraviti državljanske dolžnosti telesa. Skrila sem se za orjaškim hrastom, ga pognojila in zalila. Tako so delali tudi naši predniki že pred dva in pol milijona let. Toliko let že raste na našem ozemlju hrast in biva èloveški rod! Vibrira rjavo barvo. Takšno svetlobo duše imajo prostitutke in kurbe. Vibracije hrasta dajejo mogoèno zemeljsko energijo, zato je duša v tej barvi pri tleh in ne more poleteti njihova misel v nebo. Danes smo vsi spravljeni v takšnih in drugaènih satovnicah, ko ljudje strmijo le za egoistièen uspeh vibracij pod popkom, v pravo ljubezen ne verjamejo veè, èeprav jo sami s svojim odnosom v nasprotnem spolu unièijo.

V Mestinju nas je že od daleè vabil "Zlatorog" v bife. Naroèila sem si vodo TEMPEL. Toèajka mi jo je postregla v velikem kozarcu z zlatim jelenom. Pri jelenih pri parjenju zmaga najmoènejši in najspretnejši. Pri ljudeh morata družno sodelovati moški in ženska, èe hoèeta zaživeti v kristalni ljubezni. Daljša kot je borba, lepša je ljubezen.

Med hišami smo pohiteli proti Lembergu. Obèudovali smo okolico. Ustavili smo se pri gostišèu Ani Lorenèak, kjer nas je prav tako pozdravljal "zlatorog". Ana nas je postregla s krožnikom narezanega kruha in domaèih klobas. Èez èas je še prinesla vroèo ocvirkovko. Sonce nas je prijetno božalo, ko smo se hranili na svežem zraku ob mizi.

Pred nami je stala stara hiša – sodni hram s sramotilnim kamnom. Povzpela sem se po stopnicah, da vidim, kaj je v notranjosti. V kotu je stala edinstveno zanimiva peè z reliefi. Pozornost sem posvetila štirim sfingam, ki so jih jezdili angeli. Spomnila sem se na mogoèno sfingo v Egiptu, ki sem jo iz oèi v oèi pred nekaj mesci opazovala in prouèevala. Predstavlja spoj najmoènejše moške in ženske energije ljubezni. Ima moè najveèjega Nasarjevega jeza na svetu, katerega voda ustvarja elektriko za ves Egipt. Ljudje se tega ne zavedajo in ne ljubijo veè. Z najveèjo ljubeznijo združen par sprošèa to energijo preko najlepše spolne združitve. Tako najdejo raj na zemlji.

Po kamniti cesti smo zavili v gozd. Bila sem zaprepašèena, ko sem videla novo bodeèo ograjo za zapor divjadi. Kam je prišel èlovek! Na vse mogoèe naèine zatira èloveka in zdaj še divjad tam, kjer ni cest in drugih tehniènih ovir. Ob bodeèi žici so skromno cvetele trobentice in vijolice. Na travniku se je svetilo v soncu vse polno drobnih marjetic, katere listièe cvetov radi trgajo zaljubljenci z vprašanji: - me ljubi? - ne ljubi? Èe spoznamo, da imamo v srcu nepremagljivo ljubezen, se bo nekoè uresnièila. Ni pomemben èas. Èe ne v tej osebi, kamor je trenutno usmerjena, pa v novi, kvalitetnejši, važno je, da je naše srce polno ljubezni in jo znamo in upamo podarjati brez vseh manipulacij in egoizma. Bežimo èim prej od tistih, ki to poèenjajo! Nekje na križišèu nas èakajo pravi ljudje za našo dušo! Danes pa so mnoge ženske in moški kot kure, ki poèepnejo pred prvim petelinom – petelini pa naskoèijo vsako kokoš ...

Pot do Sladke gore je bila zame hudo, hudo naporna. Vodnik nas je vodil po blatni, spolzki cesti, ki je padala strmo navzdol. S planinskimi palicami in polno prisebnostjo, sem pot prehodila brez padca. Nadaljevala sem pot v strmino brez markacij z najveèjim naporom. Plaz je pretrgal sledi poti. Po divji strmini nasuti s spolzkim listjem, sem se korak za korakom spušèala proti travniku, še vedno brez markacije. Planinci so me èakali, mi hoteli pomagati, a pomoèi nisem sprejela. Zaradi neznosne boleèine v desnem kolenu, je bila najboljša samostojna hoja in ugotoviti, kako napraviti miselno blokado tej boleèini. Zavedala sem se, da sem do slej zmogla sama premagati vse probleme in da bom tudi tega rešila. Zaradi peklenskih boleèin, so se mi že odprli vsi centri v možganih, ki so bili že davno iz roda v rod zakrneli. Vse to sem zmogla samo z Božansko ljubeznijo ...

Konèno smo prispeli na teraso, kjer je bil velik vinograd. Trta daje v vseh letnih èasih indigo barvo, to je valovanje èiste resnice, prav tako vino. Zato opijanjeni ljudje najveèkrat govorijo resnico.

Še smo se podili po strmini in iskali pot do Sladke gore, ki je pred nami na obzornici sijala v soncu. "Zlatorog" nas je že od daleè povabil na oddih in pijaèo. Koleno me je neusmiljeno peklo. Molèe sem opazovala okolico prostora, kjer je bila glasba in se je izmenièno prižigal semafor: zelena, rumena in rdeèa luè. Naenkrat je ugasnil. Prižgala se je bela luè, kot bi posijala božanska svetloba ljubezni iz neba. Utrujena sem zaprla oèi in za nekaj minut zaspala ...

Pot smo nadaljevali po asfaltirani cesti. Molèe sem preverjala energije dreves. Ustavili smo se pri koritu z božansko vodo z dvema pretoènima žleboma, podobno kot je energija ljubezni. Napila sem se te žlahtne vode.

Bela pušèica je bila usmerjena k cerkvi sv. Mihaela. Tudi moj dedek je bil Mihael in cerkev na Pilštanju, kjer so me krstili. Vsi imajo mavrièno svetlobo duše ...

Spet smo se vzpenjali. Nekaj psov me je prišlo pozdravit in se stiskat k meni. Bila sem jih vesela. Na vrhu sem zagledala pušèico za smer Peèica. Nikoli si nisem mislila, da se bom kdaj peš spušèala proti njej. Vselej smo se z avtom vzpenjali na Peèico.

Tako težavnega in boleèega spusta še nisem doživela. Koleno me je zverinsko bolelo. Z najveèjimi napori sem korak za korakom molèe nadaljevala pot. Trije pohodniki so vztrajno hodili ob meni in se bali, da se bom zgrudila. Tolažila sem jih: "Ne bojte se zame. Vem, da bom zmogla. Markacije mi kažejo pot. Lahko greste naprej!"

Levo in desno so ležali podrti hlodi samozavestnih bukev. Na mogoènem hlodu ponosne podrte bukve je bila markacija, ki ne bo nikoli veè kazala poti. Èe ljudje ne bodo spoznali, da samo èista ljubezen brez egoizma in z neskonènim odpušèanjem lahko popelje ljudi v zmago nad temo in zlom, ne bo nikdar na svetu miru. Kar zazeblo me je, ko sem se spomnila, da ima naša mladina vedno manj ljubezni v srcu, ki je edina prava markacija do boljših – višjih spoznaj. Bila je nujnost, da je nastala svetovna bolezen aic!

Zadnje spušèanje proti vabljivemu "zlatorogu" je bilo neznosno boleèe. Vsak korak sem poèasi nadaljevala ob palicah z najveèjo težavo. Nisem prièakovala, da bo tako naporno in neskonèno boleèe. Zavedala sem se, da moram prekiniti odnose z ljudmi, ki neusmiljeno zahtevajo, da sem nekaj drugega in živim po njihovem nareku. Vesela ob tem spoznanju, sem s poslednjimi moèmi šepala ob palicah k mizi. Na sebi sem èutila neme poglede sopotnikov. Prijetni toèajki sem velela:

"Prinesite mi pivo, da z ljubeznijo nazdravim zmagovalnemu Zlatorogu, kajti z njegovo pomoèjo bo rešen svet. Poljub brezpogojne ljubezni z nebom in zemljo rešuje svet!

***

Nenadoma se mi je prižgala luèka v možganih. Zablešèala je pot, kako prekiniti s èrnimi pijavkami, ki se že desetletja hranijo z mojo brezpogojno ljubeznijo, a mi je niti

kanèek ne vraèajo.

Povsem sem pozdravila boleèine v kolenu!

 

***

Ne vem toèno po katerih poteh je bila poslana k meni knjiga Dušanke Hribar iz Kranja s prošnjo, da napišem pregovor. Tudi Dušanka se je borila z rakom. Èeprav dvajset let mlajša, ni našla pregrade pred èrnimi negativnimi energijami ( so tudi pozitivne – varovalne èrne energije!). To sem popolnoma spoznala po pogovoru z njo po telefonu, ko se mi je zahvaljevala za poslano vsebino mojega besedila. Še je verjela v svoje življenje, a žal je kmalu omahnila v smrt. To je bil moj prvi in zadnji pogovor z njo. Za Dušanko ni ostal nihèe, ki bi poskrbel za izdajo knjige.

Moj predgovor je bil naslednji:

Vodnarjeva doba je èas, ko se vse veè ljudi v tišini poglablja v svojo dušo. Odkriva bogastva, ki ga nosi v sebi in skuša nova spoznanja sporoèiti svetu.

Med temi globoko èuteèimi dušami je tudi Dušanka Hribar, avtorica prvenca Iskre življenja. Na svojstven naèin sporoèa svoje prefinjene obèutke energij preko telepatije, ko s pomoèjo mojstrov vodnikov spoznava nove svetove.

Dušanka zmagovito stopa po barvnih stopnicah do višje samozavesti. Iz svojega templja na nebu je odkrila že marsikaj. Res je, da ima èlovek v sebi božanski raèunalnik, ki je enkraten. Èlovek sam mora najti nevidno moè, s katero se lahko poveže z nevidnimi energijami v svetu, ko se odloèi za doloèen cilj. "Beli vodniki" nato èloveka vztrajno usmerjajo, dokler cilj ni dosežen ali pa nas tik pred zdajci opozorijo, da ga moramo preoblikovati. Ne izsiljujmo, da nam jasnovidci napovedujejo prihodnost. Poslušajmo "bele vodnike", ravnajmo po vodilu in vsak naš trenutek bo èudovit! Mnogokrat povsem drugaèen kot smo prièakovali, a mnogo boljši, kot je bilo videnje v naši glavi. Na poti se èlovek nauèi božanski stvari, èe je naš predznak "z ljubeznijo do cilja". Kadar je

èlovekova izbira negativna – "kjer je volja, tam je pot!" – že vemo, da bo uporabljena negativna sila, v najhujšem primeru morilsko orožje. Tem ljudem pomagajo "èrni vodniki", kot je energija duše Hitlerja. Rušijo vse, kar je bela energija ustvarila na najlepšem planetu – Zemlji.

Lažna potrošniška družba in tehnologija sta èloveka že moèno odtujila od narave. Težko je najti iskrene prijatelje in najnežnejše dotike, ki so osnova za preživetje èloveka in matere Zemlje. Odtujenost je Dušanko Hribar že tako posrkala vase, da pravi: "Strta sem, žalostna sem. Vedno sem verjela v posmrtnost, saj imam vendar toliko obsmrtnih izkušenj. Pa zakaj? Pred èem bežiš moja duša? Èesa se bojiš? Zakaj? Ne vem ..."

Energija ljubezni – Bog to dovoljuje. Èlovek ima svobodno voljo za izbiro poti. Moramo biti optimisti. Energija ljubezni je najsilnejša. Prepreèila bo energiji zla unièiti naš planet. Vse veè ljudi verjame v dobro in sleherni trenutek deluje v ljubezni.

Energija ljubezni je nevidna. Je v vsakem atomu èloveka, žive in nežive narave. Preliva se v mavriènih barvah, kar le redki èutijo. Vsi jo lahko vidimo le po blisku, gromu in dežju: mavrico – "božji stolec". Vsaka niansa barve vibrira svojo melodijo. Prisluhnimo ji in ugotovimo, kakšen odgovor nanjo ima naša duša!

Za negativne vzorce iz preteklosti ima Dušanka Hribar odgovor:

"Tega ne rabim veè. Hvala lepa in adijo!"

"Mar ne bi morali vsi predstavniki držav, ki še rožljajo z orožjem, narediti enako?"

 

 

 

Tam, kjer je veèna ljubezen

 

Ljubezen je edina svoboda na svetu, ker tako oplemeniti duha, da niti èloveški niti naravni zakoni ne morejo spremeniti njegove smeri.

Gore, drevesa in reke s èasom in menjavanjem obdobij spreminjajo svoj videz, kakor izkušnje in èustva spreminjajo èloveka. In nikar se ne prilagajajmo miselnosti sveta, ampak se tako preobrazimo, da bomo prenavljali svoj duh. Tako bomo lahko razpoznavali, kaj hoèe Bog, kaj je dobro,njemu všeèno in popolno.

Naša družba je nevarna mreža oblasti in manipulacije, v katero se z lahka zapletemo ter izgubimo svojo dušo, da nimamo veè moèi in motivacije, da bi plavali in se tako rešili. Nehajmo jih soditi, jih nenehno vrednotiti. Na ta naèin postanemo svobodni za soèutje. Èe ne bomo imeli koristi od svojega molka, jih ne bomo imeli niti od svojih besed. Z molkom postajamo romarji. Molk varuje notranji ogenj. Molk nas uèi govoriti z Bogom. Najveèja nagrada, ki jo prinaša sprememba, je seveda konec trpljenja. Zadovoljstva, ki jih prinaša uspešna sprememba: zvišano zavedanje lastne volje, samoobvladanje in osebne moèi. Ne pozabimo, da je prièakovanje sovražnik zaupnosti. Edini naèin, da se odnosi razèistijo, je odkrit pogovor. Realnost prinaša konèno veliko veè zadovoljstva kot iluzije.

Danes se pojem ženskosti ne nanaša samo na tipiène lastnosti prejšnjih žensk: nežnost, obèutljivost, smisel za vzgajanje in negovanje, vkljuèno tudi vedenje, ki ga tradicija povezuje z moškim, moè, vplivnost in napadalnost. Po izkušnjah razvijajo najbolj življenjska, zanimiva in sreèna razmerja z moškim tiste ženske, ki so se nauèile popolno izražati moške in ženske strani svoje osebnosti. Niè slabega ni, èe se zavedamo, da vkljuèuje ljubezenski ples med moškim in žensko tudi nekaj strategije: zaupanje vase, izražanje misli in èustev; nekaj zadržanosti je nujno, obvladovanje negotovosti, ohranjanje razliènih zanimanj in izogibanje okorelim navadam.

Biti samostojna osebnost in ne skrbeti, kaj misli moški, je spontanost, nepredvidljivost, je prava mera ljubezni in napetosti, ki poživlja razmerje. Moški nikoli ne postane središèe ženskega obstoja, ker ima že lastno središèe. Išèe pot do razmerij, ki zahtevajo osebno odgovornost in jasnost.

V srcu so vsi obrazi molitve, vsa njena moè prihaja iz srca. Podarja nam razumevanje, da molimo za èistost srca in prosimo za moè, da prenesemo tegobe, da gremo skozi nje kakor zraèni mehurèki skozi vodo. V meditaciji prosimo za zbranost, da na pragu nove dobe prièakamo s solzami dobrodošlico, ko se bomo s smehom loèili od zahajajoèega veka. Ljubezen je ustvarjena iz ljubezni, iz snovi ljubezni oblikovana, ker si želimo videti, kakšne so oèi ljubezni, èe gledajo v ljubezen.

Naredimo in storimo tisto, kar veli srce. Ne bojmo se, ne dvomimo vase. Potrebujemo napor treninga za pohod in vzpon na najvišjo goro èrnega kontinenta Kilimandžaro. Èlovek se umiri in odstrani iz svojega srca vse, kar omejuje njegovo svobodo za ljubezen. Vsaka iluzija potrebuje prostor in èas, da se doživi. To je vse, kar je potrebno.

Odlièno je, èe imamo prijateljev kot je cvetja na pisanem travniku. Z vsakim prijateljem smo duhovno bogatejši, kajti vsak èlovek nosi edinstveno vrednoto v sebi, s katero nas lahko obogati. Samo brezpogojna ljubezen je lahko prijateljstvo, da èim finejše izoblikujemo svojo dušo in jo rešimo iz svojega zakletega gradu.

Èlovek ima pravico do sreèe: ljubezen, moè, zabavo, svobodo in sreèno staranje. Pravzaprav ni nièesar, kar bi èlovek moral biti in nièesar mu ni treba storiti, kar bi moral imeti in nièesar, kar bi moral vedeti. Pravzaprav ni nièesar, kar bi moral postati, vendar pa je nujno, da razumeš, da ogenj gori s pomoèjo ljubezni Boga, in da postane zemlja mokra kadar dežuje ...

 

* * *

Pred mano je sinja obzornica. Niti drevesa ni na njej, da bi se spoèilo oko. Vse je ena sama ljubezen, ki me pozdravlja, z rahlim vetrom boža in nièesar od mene ne zahteva. Bog ne želi žalosti v naši duši. Nièesar v življenju ne moremo izsiliti, razen smrt in greh. Kdorkoli dela greh, je iz hudièa. Kdorkoli je rojen iz Boga, ne dela greha, ker seme njegovo ostaja v njem, in grešiti ne more, ker je rojen iz Boga. V tem so oèitno otroci božji in otroci hudièevi. Èlovek s soncem je kot igla na kompasu. Igla ne kaže vedno proti severu, vendar se vedno znova neizbežno obraèa proti severu. Èlovek lahko v mislih spodrsne. Ima pa vodnike zagovornike, ki ga pomirijo. Stopijo v naš svet brez obvestila, vrnejo krila, rešijo naše srce. Dobre male vile in angeli vedno živijo v srcu, da bi ne bilo prazno. Pridejo tiho kot pomladni veter, odprejo nam dušo in spoznamo, da so nam rešili srce. Hvala moje male vile in angeli! Tu ste, da mi nihèe ne more zlomiti srca, da bi postala èlovek preteklosti. To se lahko zgodi samo grešniku. Vi me peljete po svetli poti naprej!

Ko se èlovek izkoplje iz blata, gre proè od njega. Tako stori èlovek, ki ga Bog uporablja. Èlovek pa, ki ni to, se valja v blatu. To mu je všeè, to je njegovo naravno okolje. Išèe blato, da bi se pogreznil vanj in ostal v grehu. Tako loèiš èloveka, ki ga Bog uporablja od satanovega pristaša. Oba lahko zapadeta v greh, a samo eden ostane v njem. Èlovek ni grešnik zato,ker je zašel v blato, ampak zato, ker ostane v njem. Èloveku, ki ga Bog uporablja, se gabi greh, èeprav mu v svoji šibkosti lahko popusti.

Ob doloèeni uri, bolje ob sekundi, se zasveti neprièakovan svetel žarek. Èas je nekaj najbolj relativnega. Božje ure teèejo poèasi. In ker vem, da me èaka svetla jutranja zarja, mi ni niè težko. Bolj poèasi, ko se bo dvigala tema, dalj èasa bom živela.

Še vedno ni niè otipljivega na moji obzornici. Nekaj se bo pojavilo in moje preseneèenje bo velièastno. Že sedaj se smejem v pozdrav radosti.

Èudovito je, ko ima èlovek odprt svoj Božanski raèunalnik. Vsak dan odkrije nekaj novega, ga skuša uporabljati in ga nikoli v celoti ne obvlada.

Pravijo, da se vsako minuto v našem telesu spremeni ali obnovi na milijone celic, tako da po sedmih letih nimamo v telesu niti ene celice, ki je bila v njem pred sedmimi leti. Toda duša v nas ostaja in se nenehno spreminja.

Kjer je ljubezen, tam ni zahtev, ni prièakovanj in odvisnosti. Ne zahtevam, da me osreèi. Moja sreèa ne leži v tebi, nisem prilepljena nate. Uživam v tebi. Tisto, v èemer uživam, nisi ti: je nekaj, kar je veèje kot ti in jaz. Je nekaj lepega, neizreèenega, je melodija, ki igra v živi, mrtvi naravi,v meni in prežene temo in strah.

Živi kakor hoèeš. Ne beri, kar pišem, èe tako želiš. Opustila sem že davno svoje iluzije. V stiku z resniènostjo sem. Èutim te. Sreèna sem.

Vsak trenutek se zavedam in s tem se spreminjam. Rekla bi, da imam sreèo, ker so mi Bog in beli vodniki naklonjeni. Imam božjo milost, ker me nihèe veè ne more užalostiti in prizadeti. Nikogar in nièesar se ne bojim. Sem popolnoma zadovoljna, da sem nihèe. Tudi, èe se osmešim, niè ne pomeni. Vidim stvari.ki jih vèasih nisem videla. Živim za niè, s tem ohranjam svojo energijo, sem sprošèena, ne skrbi me, vseeno mi je, ali dobim ali izgubljam. Takšno je moje življenje. Razumem že celo življenje, kaj pomeni biti sama, ko nimaš kam položiti glavo, da bi se spoèila. Pustim vsakemu njegovo svobodo in želim biti sama svobodna. Nikomur ne želim pomeniti nekaj posebnega. Ljubim z rožnato barvo kot èešnjevi cvetovi, ki dajejo in nièesar ne zahtevajo. Na svetu je samo eno dobro, to je ljubezen, ki premaga strah, tudi strah pred smrtjo!

Pozdrav Soncu: sebi, svojemu narodu; svojemu kraju in svoji domovini

 

Oko mora biti nekaj takega kot sonce in èlovek mora biti neskonèno pošten v besedah in dejanjih. Sprememba je vodilo življenja. Spreminjati moramo sebe. To pa je poèasno in obèutljivo delo. Vsaditi je treba seme za preobrazbo. Kot poèasi vzkali seme hrasta in nato zraste v orjaško drevo, tako se èlovek poèasi in vztrajno spreminja. Spremeniti mora svoje mišljenje v nove razsežnosti in stalno zavestno duhovno napredovati. Moramo biti vztrajni, trdo delati in biti predani, èeprav vsa okolica temu nasprotuje, ker èutijo, da se njihov plen rešuje iz svoje zaèarane kletke.

Slovenija je raj pod Triglavom! Ponosna in sreèna sem, da živim v pravljièno lepem kraju – v Rogaški Slatini. Mnoge pravljice pripovedujejo o ozdravitvi s pitjem èudežno zdravilne vode. Tudi jaz sem se pozdravila z vodo iz našega kraja. Pri nas imamo kar štiri èudežno zdravilne vode: TEMPEL, DONAT, STYRIJA in toplo mineralno vodo. Rogaška Slatina je bogata z gredicami mavriènega cvetja, s sprehajališèi po sprehajalnem parku in mešanih gozdovih, ki èloveka napolnijo z ljubeznijo, zdravjem in najvišjo intuicijo, da je vsak trenutek življenje lepše.

Na obrobju Rogaške Slatine živijo najboljši mojstri pridobivanja in oblikovanja kristalnega in barvnega stekla. Vsak tak izdelek krasi dom in nenehno seva najbolj zdravo energijo ljubezni. Steklenim izdelkom je potrebno malo posveèati nege in ga vsakih nekaj mesecev vsaj pet minut prati pod tekoèo vodo, da na nas seva v vsem svojem sijaju.

Da je lepota našega kraja nepopisno lepa, lahko še tembolj trdim, ker sva z možem prevandrala vso Evropo, bila v Aziji na Kitajskem in v Afriki v Egiptu.

Kot devetletna deklica sem v Rogaški Slatini prviè nastopala s skupnimi telovadnimi vajami ob glasbi pihalne godbe na velikem travnatem telovadišèu. Prviè sem videla plavalni bazen ob gostišèu Sonce. Voda v njem se je modrikasto svetlikala. V moji glavi se je zaiskrila želja:

"Tu bi živela! To bi bil pravi raj zame."

Po triindvajsetih letih se mi je želja izpolnila. Dobila sem službo na osnovni šoli kot uèiteljica in tu uèila dvanajst let. Živela sem med iskrenimi oèarljivimi uèenci.

Najbolj so se vsidrali v spomin uèenci, ki sem jih uèila dve leti zaporedoma. V njem sta bili uèenki Tanja Sajko in Tatjana Hajšek. Prviè sem uèila kar dve uèenki s tem imenom.

Z možem sva med noseènostjo izbirala ime za svojega potomca. Za deklico sva odloèila ime Tatjana, po romanu Alekseja Puškina Evgenij Onjegin, kjer je pogumna Tatjana že v tistih bogokletnih èasih pisala pisma moškemu. Èe bo deèek sva oba nepreklicno želela, da je Gorazd.

Rodila sta se dvojèka, oba sinova. Tako je najino izbrano ime Tatjana ostalo še samo v sanjah kot iluzija. Zato sta uèenki s tem imenom ostali globlje v mojem spominu.

Tanja Sajko je bila nežna deklica s svetlo poltjo, èrnimi oèmi in dolgimi èrnimi lasmi. Imela je topel in zveneè glas. Izredno lepo je deklamirala. Izbrala sem jo, da je nastopala na centralni proslavi v Kristalni dvorani ob domovinskem prazniku. Še mi doni v ušesih njen ljubeè otroški in pogumen glas:

"Domovina, pod Triglavom vrt,

lepših ni nikjer na svetu,

ne polj, ne rek, ne trt ..."

Tako doživeto je povedala, da sem jo po proslavi poèakala in jo od veselja in ginjenosti poljubila na èelo. V trenutku sem slišala pripombo odliène sošolke Metke:

"Mene pa še ni tovarišica nikoli poljubila!"

Metka, oprosti! Èe me spomin ne vara, sem med službovanjem poljubila edino uèenko Tanjo Sajko. Zaslužila si je ta poljub. Sedaj je uèiteljica slovenskega jezika in radijska napovedovalka.

Tatjana Hajšek je bila odlièna uèenka na vsej èrti. Imela je eno samo slabo lastnost: kljub odliènosti, se ni dovolj cenila. Kar naprej si je v živo grizla nohte. Žal mi je bilo, ker nisem znala dovolj globoko pritisniti na njen gumb samozavesti, ker bi lahko v trenutku odpravila to navado. V puberteti ji je uspelo. Postala je medicinska sestra in dela na letališèu na Brniku.

Po zunanjosti je bila popolnoma podobna Piki Nogavièki iz filma. Ni imela njenih lastnosti. Bila je izredno resnicoljubna. Pika pa lažljiva kot ljudje, ki hitro najdejo lažen izgovor za neopravljeno delo. Posebej vztrajna je bila pri uèenju, pisanju spisov in natanèna pri matematiki. Po pouku je pomagala uèiti matematiko sošolke. Trpela je, èe njenim "uèenkam" kdaj ustno pri pouku ni šlo super.

Na Tatjano Hajšek me veže še posebej nežen spomin. Uèilnico smo krasili s cvetoèimi lonènicami, ki so jih uèenci prinesli v zaèetku šolskega leta od doma, v poletnih poèitnicah pa odnesli domov. Tatjana je prinesla amarelis z zdravimi temno – zelenimi listi.

"Ne vem, èe bo cvetela. Pri hiši jo imamo že tri leta, a še ni pokazala cveta."

"Niè zato, Tatjana. Kar na kateder jo bom postavila. Vsak dan jo bomo gledali. Morda ji bo to tako všeè, da bo zacvetela."

Nasmejala se je, skomignila z rameni in podvomila o resniènosti moje izjave.

Ne vem èez koliko èasa je pognal dva stebelca, na katerih so se zaèeli vidno oblikovati popki. Tatjana jih je vsak dan z veseljem opazovala, ker so postajali iz dneva v dan veèji. Vsi smo bili radovedni, kakšen cvet se bo odprl.

Neko popoldne je nastala med uèenci grobna tišina, ko sem pisala na tablo. Obrnem se, da vidim, kaj se dogaja. Vsi so nemo strmeli v jajèast popek, ki je narahlo trepetal. Naenkrat se je odprl. Pred nami je zablešèal velik trobast rožnat cvet. Od uèencev je zadonel radosten: "A A A A!"

Prevzeti od lepote dogodka, smo globoko zajeli sapo in dolgo nismo odtegnili pogleda od rožnatega cveta s puhasto rumenimi prašniki. Lepota in ljubezen cveta nas je vse prevzela in dvignila v višje notranje doživetje.

Po dveh letih sem se fizièno težko loèila od ljubljenih uèencev. Komaj sem ob slovesu v smehu zadrževala solze. Bodrila sem se, da me bodo bogatili naslednje leto drugi uèenci na svoj edinstven naèin.

Tako je tudi bilo vse do prezgodnje upokojitve. A nekaj nikoli veè ni bilo. Šla sem na novo službeno mesto v Celje. Konec je bilo izletov in hoje med vrtovi nasajenimi s cvetjem, ob skrbno obdelanih vinogradih in sadovnjakih na poboèju Plešivca in Boèa, hoje med cvetoèimi travniki s tabornimi ognji na jasah gozdov v okolici Rogaške Slatine ...

Živo se spominjam tabornega ognja nekega sobotnega popoldneva na jasi pod Boèem. Taborniki od sedmih in do stotih let so po svoji želji ob njem nastopali ter pokazali svojo enkratnost. Moja uèenka in tabornica Majda Zore je bila knjigožer. Rada nam je pripovedovala prebrane zgodbe. Že v razredu me je presenetila s svojim pripovedovanjem. Pri tabornem ognju je izbrala pravljice iz knjige "Tisoè in ena noè". To so najbolj krute od vseh pravljic, kar sem jih brala. Èeprav še drobna desetletna deklica, jih je pripovedovala iz duše kot prava Šeherezada. Vsi smo ji molèe prisluhnili ...

Do takrat sem samo v pravljicah in mislih potovala po tujih deželah. V meni se je bohotila bujna domišljija o njihovih lepotah in modrih ljudeh ...

Ko sem potovala po Evropi, Aziji in Afriki, sem pozorno opazovala naravo, kulturne znaèilnosti, zgodovinske spomenike, posebno še ljudi. Ker imam prirojeno èutenje svetlobo duš in sem spoznala njihove osnovne sposobnosti, sem spoznala, da naš skromen, preskromen slovenski èlovek, skriva v sebi najveèje èudežne zaklade ustvarjalnosti. Prav zaradi tega se je naš narod lahko obdržal skozi stoletja na naših najbolj zdravih dolinah, grièkih in gorah, ob rekah, jezerih in morju. Kozjansko s celotno Štajersko, še posebej izstopata s svojimi zdravimi energijami in prisrènimi ljudmi, ki še znajo drug drugemu pomagati.

Kot uèiteljica sem mnogokrat razmišljala, kaj spremeniti v uènem naèrtu, da dvignemo slovenskemu otroku in narodu samozavest. Tako bo s ponosno glavo in pogumom razvijal svoje sposobnosti in vnašal spoznanja potomcem na ozemlju najlepše domovine na svetu – Slovenije – nov duh, ki bo prinesel mir, svobodo, ljubezen in duh ustvarjalnosti nam in vsemu narodu sveta. Kako to doseèi, sem napisala v knjigi "Cvet jabolka spoznanja". Verujem, da se bodo z njo in s knjigo "Po 14. barvnih stopnicah do svojega razgledišèa", uresnièile moje sanje!

Dragi Slovenci, posebno iz Rogaške Slatine in mojega Kozjanskega, moj globok poklon: Vsakdo izmed vas je genij kot Nikola Tesla in drugi, samo za nekaj novega, še ne odkritega. Le pot do tega zaklada ni lahka. Meni je to uspelo s pomoèjo neskonènega muèenja okolice, ker so me hoteli spremeniti po svojem okusu. Nihèe ni vedel, kako trpim, ker sem bila vselej polna ljubezni in smeha. Samo dr. Miklavž Kušej je spoznal mojo resnico in svetoval, naj prekinem s temi ljudmi rekoè: "Vi se boste smejali, umirali in nihèe ne bo opazil, kako spretno skrivate svoje najgloblje trpljenje."

Èe preživite, je duhovno trpljenje najbolj žlahtna pot do novih spoznaj. Zadnjih dvajset let pred smrtjo moje matere Antonije Èepin, na Klakah pri Lesiènem, sem jo redno obiskovala. Hodila sem pravzaprav k izviru ljubezni. Starejša kot je bila, bolj me je ljubila. Pripovedovala mi je svoja spoznanja o èloveku, odnosih med ljudmi, družbi, politiki, o naravi in obdelovanju zemlje, pa tudi kako ji noèejo prisluhniti. Vselej je pripovedovala drugo temo. Kljub starosti preko devet desetletij, se ni nikoli ponavljala. Poleg devetih otrok in trdega dela na dvajset hektarih zemlje ni imela èasa za branje kot jaz. Èudila sem se od kod njej toliko resnic, èistega znanja?! Danes vem: njen božanski raèunalnik v glavi je bil odprt, zaradi prevelikega duhovnega in telesnega trpljenja. Dobivala je sporoèila iz Božanske narave, ker je neumorno delila brezpogojno ljubezen! To je darilo brez primere! Ob slovesu mi je pogosto dejala:

"Tako vesela sem, ker znaš lepo skrbeti za vse prijatelje. Poleg vsega, kar nam je Bog podaril, je prijateljstvo najveèja vrednota!"

Hvala planincem "Vrelec" iz Rogaške Slatine. Med vami sem našla najboljše prijatelje. Posebej se odlikuje sekcija "polžkov", kjer znajo kresati najbolj domiselne šale, ki pretresejo in pozdravijo vse telo.

Ne dajmo se Slovenci in planinci iz Rogaške Slatine! Še bo slišal svet o nas! Skupno bomo hodili od doline do doline; od grièka do grièka; od gore do gore, da se v letu 2004 povzpnemo na vrh Kilimandžare z dušo in telesom.

 

 

 

Najlepša hvala donatorjem simbolov pri javni razlagi o intuiciji – vedenje:

Marija Ducman, Justin d. o. o. Trgovina –storitve – inženiring, Grfika Gracer, Cvetlièarna Rovišnjak, PODOBA – grafiène storitve (v vseh barvah), Rogaške novice, Anton Sajko s. p. "Steklarska umetna obrt", KREATIV Rogaška d. o. o., TekoPlast d. o. o. in Zlatar – juvilir – urar Tajnšek Edo.

 

Cilka Cecilija Lipnik

 

Irje 46 b

3250 Rogaška Slatina

telefon: 03 5814 251

Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?

Zadnja sprememba: 2006-02-08